Zadnji nomadi Radžastana

Pripovedujejo zgodbo puščave ...

... s plesom, gibom, zvokom, glasbo, barvami. Iz Indije v Evropo bo tridesetčlanska karavana priletela z jesenjo in se 16. oktobra ustavila tudi v slovenski prestolnici na abonmaju glasb sveta, ki pa tokrat ne bo ponudil le glasbe (s skoraj obvezno liriko in epiko), temveč tudi ples, akrobacije, uročevanje ... in morda uročil?

Z radžastanskim, pretežno nomadskim in (pred)romskim godbenim izročilom smo se v naših krajih do sedaj srečali vsaj dvakrat, in sicer leta 1997 na Drugi godbi, ko so nastopili Musafir in se tudi dokaj nespretno (ne po svoji krivdi) utopili v bobnarskem elektronskem hrupu Transglobal underground, ter leta 2005 na Trnfestu, ko so navdušili The Dhoad Gypsies from Rajasthan, četudi je morda navdušenje blažil upravičen občutek, da bi silovita glasba učinkovala močneje, če se ne bi redno umikala v ozadje ter prepuščala prostora mični in resda kot glasovi gibki plesalki ter čarnemu akrobatu s kolesi, kozarci in ognjem ter še več ognja. Ja, res je, obakrat so glasbo spremljale spretne umetnije, pravzaprav je v resnici vsaj polovico nastopa glasba zgolj spremljala umetnije. Saj, hoditi – kaj hoditi, plesati po pravkar razbitih in preverjeno ostrih črepinjah kozarcev ni kar tako od muh, a vendar, kot mi je tedaj v tistem mojem prvič zaupal fakir skupine Musafir, je vse skupaj samo stvar – ravnotežja! Ravnotežju na ljubo (in kakopak odlični in siloviti muziki) sem si vse od tedaj in še od malo prej hudo želela, da bi v Ljubljano priromala Webrova radžastanska skupina Divana – radžastanski glasbeniki in pesniki, ki je od zore 90. let pogosto navduševala evropske koncertne odre ter s katerim odličnim godbenikom zašla tudi v Gatlifov film Latcho drom o poti Romov iz Indije čez Egipt, Turčijo, Balkan in Češko do Francije in Španije ter nam pokazala, kako se lahko ure ob siloviti glasbi in zgolj samo glasbi spremenijo v prekratek hip – in nas odnesejo ter zanesejo. Zdaj prihaja Divana z radžastanskimi pesniki in glasbeniki po dolgoletnih željah in upih res k nam, a bo muzika spet le del obsežnejše predstave s plesalci in akrobati. Tudi prav. Spomin na godbeno moč radžastanskega dela Gatlifovega filma, ki sta jo slika in ples le še okrepila, mi daje upati, da bo glasba tokrat kljub lepi in zanimivi ter morda celo prevzemajoči podobi – vladarica! Konec koncev jo tudi tukaj tako kot v filmu vodita spretno umetniško vodstvo preverjenega poznavalca in zaljubljenca godb Alaina Webra in koordinacija radžastanskega muzikanta Gazija Khana Barne.

Pesniki in glasbeniki Radžastana

»Epske balade, poročne pesmi in pesmi ljubezni ter predaje, vse prežema opoj življenja in radosti. /.../ Vsaka skladba je žlahten zaklad in glasbeniki v vsakem trenutku posedujejo moč, da povsem naravno ponesejo poslušalstvo s seboj v vzneseni iskrenosti in navdušenju,« je v novem tisočletju zapisal A. Swietlik za Teleramo po enem od francoskih nastopov glasbenikov družin Manghaniyar in Langa, združenih v projekt Divana. Obe družini, pravzaprav kar kasti,[1] sta glasbeni družini z dolgo, stoletno tradicijo prenašanja glasbenih veščin iz roda v rod. V intervjuju za Mondomix[2] ob nastopu v pariškem Hotel de Ville leta 2003 so glasbeniki Langa na vprašanje, kdaj so se začeli učiti glasbe, odvrnili, da od rojstva, da pri njih vsi novorojenci takoj začnejo z glasbo. Seveda so potem dodali, da so se začeli zares učiti glasbil pri petih letih, nedolgo potem so že nastopali s starejšimi člani, da se privadijo javnosti. Menijo, da je prenašanje starega družinskega izročila njihova poglavitna naloga in učenje glasbe prioriteta mladih. Sicer Lange v tem intervjuju veliko, pravzaprav večino odgovorov zapojejo, zato ga je vredno poslušati, tudi če ne razumemo pogovora in francoskega povzetka. Družina Manghaniyar pretežno govori, z Langami se strinja, da pojejo za tiste, ki jim dajejo vsakdanji kruh, in tudi o njih pa tudi zaradi pevskega užitka in užitka, ki ga ob tem občuti občinstvo. Trdijo, da je vsak nastop, vsako izvajanje glasbe kemija med izvajalci in občinstvom, ki se razvija sproti, na koncertu, iz komunikacije z občinstvom se rodi improvizacija, ki odnese, ob tem pa morata seveda ostati glasbeno jedro in besedilo, ki je silno pomembno. Zanimiva je opazka, da nikoli ne igrajo zares skupaj z Langami, ker imajo vsak svoj repertoar in vsak svoja glasbila in se ne vtikajo v izročilo drug drugega, čeprav se zdaj resda na odru oboji tudi združujejo, ampak ne igrajo skupaj skupnega repertoarja in ga ne spajajo, temveč enkrat prvi pomagajo drugim in drugič drugi prvim. Če sem pravilno doumela zapeti odgovor, se Lange s tem niso strinjali. Gazi Khan Barna iz družine Manghaniyar je ustanovil tudi skupino otrok in mladih Chota Divana,[3] v kateri se mladi Lange in Manghaniyarji zdaj urijo tudi na svetovnih, ne le domačih radžastanskih odrih.

Oboji imajo poleg izvrstne glasbe na zelo visoki ravni – četudi pravijo, da igrajo popularno tradicijo, ne klasike, katere oblike sicer uporabljajo in obvladujejo, opustili pa so klasično togost in strogost ter tudi združujejo več različnih klasičnih izrazov (qawwali, rage idr.) – tudi precej drugih skupnih točk, glasbenih in neglasbenih. Mistična in profana repertoarja se srečujeta in razhajata. Oboji pojejo pobožne pesmi predaje in posvetne viteške epe ter ljubezenske romance, oboji slavijo naravo in pojejo hvalnice dežju, silno pomembnem v domači puščavski regiji, oboji pojejo tudi druge priložnostne pesmi za slavja, kot so rojstva in poroke. Spremljajo se z godali, kamančijo pri Manghaniyarjih in sarangijem pri Langah, z dvojno piščaljo satara in bobnom dholak ter tolkalom kartal (protokastanjetami). Oboji so muslimani, zato so že predniki v 16. stoletju za hitrejšo prepoznavo dodali k imenom besedo Khan, in oboje, Lange in Manghaniyarje, že stoletja podpirajo meceni iz prinčevskih kast in jim zagotavljajo preživetje, četudi v modernih časih zgolj le še simbolično, z darili, saj so tem princem davnin prepovedani številni poklici, denimo obrti in trgovina, zato se sedaj lahko preživljajo recimo kot poljedelci in vozniki taksijev, saj bi le stežka vzdrževali še razširjene glasbene družine; zato tudi vsi potomci teh glasbenih družin niso muzikanti ter se preživljajo tudi z drugimi poklici. Meceni družine Manghaniyar so potomci radžastanskih hindujski princev, meceni družine Langa pa sindhijskih muslimanskih bojevnikov; obe družini sta sledili svoje mecene pri selitvah in se razpršili po Radžastanu. Ta distinkcija pojasnjuje tudi nekatere razlike v repertoarju in izvedbi, čeprav so se nekatere tudi že izgubile (denimo Lange so že davno opustili islamsko versko prepoved spremljave z bobni in tolkali). Družina Manghaniyar je predvsem vešča v izvedbi mota git (velikih pesmi; v nasprotju s chota git, kratkimi obrednimi pesmi). Te pesmi si pogosto privzemajo imena rag, denimo sorath, maru, sindhi, bhairavi, vendar poznavalci pojasnjujejo, da se te skladbe ne ujemajo z istoimenskimi hindustanskimi ragami.

Obe družini od zore 90. let pod skupnim imenom Divana – Pesniki in glasbeniki Radžastana skupaj potujeta po evropskih odrih ter sta nastopili na številnih pomembnih in prestižnih prireditvah, posneli pa sta tudi že nekaj plošč, zlasti priporočam oba albuma Divana, ki sta izšla pri založbi Long Distance, ter tudi originalno glasbo za Gatlifov film Latcho drom.

Plešoče kače in uročeni medvedi ...

To jesen se bodo radžastanskim glasbenikom in pesnikom Divane na mnogoterih evropskih odrih premierno pridružili tudi številni drugi radžastanski umetniki, zlasti plesalci in akrobati, v svežem projektu Zadnji nomadi Radžastana. Projekt združuje več kot 30 umetnikov iz različnih radžastanskih popotnih kast. Popotnih kovačev (gadolia lohar), ki so v raznih mističnih in mitskih izročilih silno pomembni, in trgovcev (banjara) tisto gradivo, ki je za zdaj na voljo, posebej ne omenja med nastopajočimi, a morda bo po koncertu vendarle tudi kak sejem tudi s kakim kovanim izdelkom. Omenja pa akrobate nat in akrobatinje jogi nat, ples chakri kanjarjev, čarodeje in barde bhopa z lutkarji bhats in ples deru, vse iz Radžastana ter celo romunska medvedarja Napoleona in Nadjo Constantin, o katerih pa slovenska napoved molči, tako da ju morda ne bo sem.

Akrobati nat (iz 'natya', plesalec) so pomemben del ljudske umetnosti, poznavalci številnih umetniških in verskih izročil; njihovo božanstvo je Hanuman. Mednje spadajo tudi ženske jogi nat (iz 'yogi' in 'nat') in jogi kalbelya; v Radžastanu pravijo jogi zabavljačem in žonglerjem, in četudi so se nekateri odločili slediti asketski poti indijskih jogijev, da bi upravičili pohajanje, imajo jogi nat zelo malo skupnega s tistimi, ki jih ponavadi kličemo jogi. Veja jogi natov je znana zlasti po razmerju s kobro (naga), ki so jo častili kot božanstvo, njihova naloga pa je bila, da kačo z vsem dolžnim spoštovanjem preženejo iz naselij. Iz tega se je porodil ples v črni obleki kalbelya, ki posnema kačo. Prednik tega plesa je ples chakri (iz 'chakkar', vrtavka), ki ga izvajajo bodisi travestiti, ki plešejo na kolenih (verjetno smo ga že videli na drugogodbenem odru med nastopom Musafir), bodisi kanjarji. Kanjarji so potomci t. i. kriminalnih plemen, kot so jih označili britanski kolonizatorji leta 1871, ker so se mnoga radžastanska ljudstva uprla krivični oblasti ter zato pristala od rojstva v degradirajoči kasti kriminalcev; kanjarji, zdaj čuvarji vasi, imajo tudi lasten ples: med vrtinčenjem oblek mladenke zavračajo osvajalske poskuse plesalca in igralca dholaka.

Kasta bhat, znana po marionetah (kathputli), je v osnovi kasta rodoslovnih bardov, katerih vloga je bila v stari tradicionalni družbi zelo pomembna, saj niso le opevali tistih, ki so jim služili (princev, bojevnikov, trgovcev, poljedelcev), temveč so bili tudi živ spomin njihovega roda, nekakšna peta zgodovina torej. Mednje sodijo vedeževalci bhopa, ki izvajajo Pabuji pad (Pabujijev zvitek): ob bombažnem blagu, poslikanem s prizori, ki jih odvijajo, pripovedujejo zgodbo kravjega pastirja po imenu Pabuji Rathore, ki sredi poroke zaradi dane besede zapusti na pol poročeno nevesto in pade v bitki s kravjimi tatovi. Legenda vsebuje 52 skladb (panwaras), izvajajo pa jo v parih, mož jo poje v pripovednem slogu, žena (ali travestit) pa s palico kaže prizor na slikariji in spremlja pesem s svetilko (pala) in plesom. Še ena točka predstave Zadnjih nomadov iz Radžastana je ples deru, še eden od plesov zaklinjevalcev kač, poimenovan po malem bobnu derun, dhaak ali huruka; med ceremonijami transa rišejo po tleh slikarije z rižem. Nayiki držijo med plesom tistega, ki ga je pičila kača, pokonci, da se strup ne bi razširil po telesu, in da bi ga lahko ozdravili z zdravilnimi zelišči.

»Mi smo ocean znanja, luč kast, berači kraljev, dedni bardi naših vladarjev, pesniki Sikhov, pripovedniki svetih sufijev.«

TC Lejla Bin Nur

Opombe:

1 V spremni knjižici k plošči druge tamkajšnje zasedbe, Dhoad Gypsies from Rajasthan (Shantis/ARC, 2005), namreč preberemo tole: »Dhoadi združujejo številne talentirane glasbenike, ki prihajajo vsi iz Radžastana, a iz različnih skupnosti, religij (muslimani, sikhi, hindujci) in umetniških kast: sapera-kalbelya (fakirji, plesalci in zaklinjevalci kač), langa (pesniki) in manganyar (trubadurji in glasbeniki).« Tudi nekateri drugi v spletu ugledani dokumenti o Radžastanu omenjajo glasbeniški kasti langa in manganiyar, in sicer kot najodličnejše glasbenike puščave Thar in potomce radžputov.

2 Intervjuja in odlomke z nastopa lahko poslušaš in pogledaš na:

http://poetes_et_musiciens_du_rajasthan.mondomix.com/fr/itw2362.htm

http://poetes_et_musiciens_du_rajasthan.mondomix.com/fr/itw2363.htm

http://poetes_et_musiciens_du_rajasthan.mondomix.com/fr/video2364.htm

http://poetes_et_musiciens_du_rajasthan.mondomix.com/fr/reportage2365.htm

3 Pogledaš jo lahko na:

http://chota_divana.mondomix.com/fr/video1778.htm