Yo La Tengo

Akt ljubezni

Če določena skupina deluje nepretrgoma že več kot dvajset let in v tem času pravzaprav ni zabeležila večjega komercialnega uspeha, a tudi neuspeha ne, potem to vztrajnost pripišem samo še – naj se bere še tako obrabljeno – ljubezni do glasbe oziroma predanosti lastnemu početju.

Yo La Tengo so se pojavili ob pravem času. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so se v ameriškem podtalju začele kazati nove smernice kitarskega avtorskega rocka. Prelom z napihnjenimi, samovšečnimi in odtujenimi sedemdesetimi je bil nujen in iz radikalnih glasbenih praks, predvsem hardcore punka in »noisea«, so se začele razvijati skupine z novo zavestjo o namenu in pomenu rockovske kulture. Te so rockovski glasbi vrnile »avtentičnost«, spet so govorile o stvareh, ki so se dogajale njim samim, stik s poslušalci je bil pristnejši, neposrednejši.

Jedro tria iz Hobokena sta vedno bila zakonski par, Ira Kaplan in Georgia Hubley. Morda je to razlog trdoživosti skupine, ki v svojih 22 letih obstoja ne beleži nobene resne krize, še premora ne, deluje brez pretresov, če odštejemo začetne menjave tretjega člana, dokler ni v začetku leta 1991 vstopil še en glasbeni navdušenec, James McNew, in zaokrožil trio, kot ga poznamo še danes.

Primerjava s Sonic Youth in Stereolab se ponuja kar sama. Yo La Tengo so s Stereolab ne le koncertirali, tudi objavili skupni singel in z njimi delijo velik del delovne etike. Resda glavnino njihovih pesmi še vedno najdemo na rednih albumih, a prav tako velik del se razprostira na številnih singlih, raznoraznih kompilacijah, soundtrackih, tribute ploščah in tako naprej. So prava nočna mora za prave ljubitelje, torej tiste, ki želijo zbrati prav vse plošče, na katerih se pojavlja njihova priljubljena skupina. Nekaj manj zagrizenim ljubiteljem Yo La Tengo v uteho vsake toliko zberejo težje dosegljive posnetke v albume, princip, ki jih še enkrat druži s Stereolab. Nenazadnje naj omenim glasbeno podobnost; zagotovo je izraz Yo La Tengo, čeprav oprt predvsem na ameriško izročilo, precej širši, a nekatere njihove skladbe so zgrajene na podobnih principih, na dveh akordih, na motoričnem ritmu, na lahkotnih spremljevalnih vokalih. Čeprav Yo La Tengo ogromno nastopajo, do sedaj niso objavili koncertne plošče, niti ne koncertnega devedeja, ki počasi nadomešča »običajne« koncertne zapise na CD ploščah. Rahlo nenavadno, a še ena podrobnost, ki jih veže z omenjenimi Stereolab in Sonic Youth (ti sicer imajo koncertne plošče, a nobene čisto »prave«).

Razvoj

Yo La Tengo so bili na začetku strogo kitarska skupina, zavezana predvsem izročilu garažnega rocka šestdesetih let. Mestoma jim ni manjkalo celo punkovske ostrine, a na drugi strani so se radi spuščali v predirne kitarske solaže na način Neila Younga. Počasi, od plošče do plošče, so se začeli odpirati in širiti lastna obzorja. Na eni strani jih je gnala želja po stalni nadgradnji, a po drugi strani so vedno znali ohraniti pristen glasbeni jezik. Oboje so dosegli tudi z izmenjavo vlog v skupini. Georgia ni le bobnala, ampak tudi pela, Ira Kaplan je vse pogosteje igral na klaviature, kasneje je celo James McNew lahko prispeval svoje pesmi in jih odpel. Tako so postopoma v kitarski rock, katerega se je s pomočjo skupine Pavement in Pixies oprijel termin indie (independant, neodvisni) rock, začeli uvajati vse več improviziranih, instrumentalnih podaljškov skladb, vse več je bilo mehkega, občutenega bobnanja, celo akustike, petje vse bolj pridušeno, že na robu šepeta.

Česar koli so se že lotili, vedno so bili to Yo La Tengo. Izrecno so »enovito raznovrstnost« pokazali z dvojno pregledno kompilacijo Prisoners Of Love (Matador, 2004), kjer posnetki niso razporejeni retrospektivno, ampak so nadvse pomešani. Tudi na nekaterih »vmesnih« albumih je poslušalec soočen s preskoki razpoloženj, šele na predzadnjih dveh rednih albumih, And Then Nothing Turned Itself Inside-Out (Matador, 2000) in Summer Sun (Matador, 2003), so Yo La Tengo spet poenotili razpoloženje, se povsem obrnili vase, a obenem v intervjujih napovedali, da se na kitarah ne bo dolgo nabiral prah …

In se res ni. Ni povsem jasno, kaj jih je tako razjezilo (tega nam vsaj v prvih intervjujih ob izdaji plošče nočejo izdati), ampak dejstvo je, da so sicer miroljubni Yo La Tengo nov redni album naslovili z bojevitim klicem I Am Not Afraid Of You And I Will Beat Your Ass (Ne bojim se te in izprašil/a ti bom rit). Ampak, gremo po vrsti.

Priredbe

Ni nujno, da so sami glasbeniki tudi veliki poznavalci in spremljevalci glasbenega dogajanja. Nekateri bi vam zatrdili, da sploh ne poslušajo glasbe drugih, da jih ne zanima, ali da se v boljšem primeru načrtno izogibajo zunanjim vplivom. Yo La Tengo niso med temi. So strastni zbiralci plošč, predvsem Ira je kot nekdanji glasbeni novinar velik poznavalec skritih biserov iz bogate zgodovine popularne glasbe. To navdušenje vsi skupaj mnogokrat prelijejo v priredbe, ki se jih je v njihovem katalogu nabralo zajeten kup. Med temi je malo širše znanih napevov, če pa so že, jih Yo La Tengo radi prikrojijo po svoje.

Za prilogo v obliki singla za nek japonski fanzin (še sami Yo la Tengo se ne spomnijo več kateri) so na primer posneli priredbo punk rockovske klasike Blitzkrieg Bop ameriških prvoborcev The Ramones, ki je v njihovi predelavi postal instrumentalni akustični surf. Doslednejši so, ko gre za njihovega velikega vzornika. Priredba pesmi I'm Set Free se skoraj ne razlikuje od izvirnika Louja Reeda. Yo La Tengo so jo posneli za film I Shot Andy Warhol, le da zaradi izrecne prepovedi avtorja pesem ni uporabljena v filmu. Zato pa Yo La Tengo v filmu nastopajo kot hišna skupina Andyja Warhola, torej naj bi bili The Velvet Underground, a spet zaradi nasprotovanja ključnega člana ta skupina ni poimenovana. Obe omenjeni priredbi sta objavljeni na dvojni kompilacijski plošči težje dosegljivih posnetkov Genius+Love=Yo La Tengo (Matador, 1996). Na sploh je v mnogih avtorskih pesmih Yo La Tengo slišen Reedov vpliv, ustreza jim, ker zna spisati prepričljivo pesem le z nekaj vešče obrnjenih akordov, ker so njegove solaže na kitari efektne, ker so mu pomembnejši interpretacija, poudarki, sporočilnost kot sama melodija. Priredili so še eno Reedovo pesem še iz časa The Velvet Underground, It's Alright (The Way That You Live), in jo objavili še preden je bila v izvirniku sploh dosegljiva na legalni plošči, konkretno v okviru peterne CD-zbirke Peel Slowly And See, prej je bila dosegljiva le na redkih bootlegih.

Od popularnejših skupin, katerih pesem so Yo La Tengo vzeli na piko, ostanejo pravzaprav le še The Beach Boys. Little Honda ne sodi med bolj znane pesmi obalnih fantov, že zato Yo La Tengo niso bistveno posegli v izvirnik. Od ostalih priredb, ki so jih izbrali sami, je malo znanih avtorjev. Yo La Tengo ciljajo na poslušalce, ki glasbo raje odkrivajo, kot da bi le čakali, da jim nekdo vse prinese na pladnju. Priredbe so eden od načinov, kako pokazati na skrite plati popularne glasbe in vzbuditi zanimanje zanje. Potem morda kdo sam pobrska oziroma poišče stare plošče skupin The Urinals, Flamin' Groovies ali posebnežev tipa Jad Fair in Daniel Johnson. V odkrivanju manj znanih izvajalcev gredo celo tako daleč, da z njim, konkretno z Jadom Fairom, v nekaj dneh pripravijo in posnamejo album Strange But True (Matador, 2003).

Širše poznavanje glasbe je nujen pogoj za članstvo v Yo La Tengo. Ob Iri in Georgi tudi James McNew v tem ne zaostaja. Vzporedno z Yo La Tengo deluje tudi samostojno, pod imenom Dump je na singlu objavil priredbo pesmi skrivnostnega Jandeka, kar je dovoljšen podatek in dokaz, da tudi James brska za obskurnostmi in jih posreduje naprej preko lastnih izvedb.

Yo La Tengo so priredbe večinoma objavljali ločeno od rednih albumov. Na t. i. straneh B singlov, na tribute ploščah, kot priloge fanzinom. Imajo pa tudi dva albuma samih priredb. Leta 1990 so objavili nizkoproračunski, napol akustični folk rockovski album Fakebook (Bar/None) in lani so le zbrali posnetke, narejene na radijski postaji WFMU, v albumu Yo La Tengo Is Murdering The Classics (Egon, 2005). Vsako leto od leta 1996 naprej so gostje omenjene postaje in zbirajo prostovoljne prispevke tako, da poslušalci kličejo in vsak, ki prispeva vsaj 50 dolarjev, lahko izbere katero koli pesem, ki jo čez nekaj ur Yo La Tengo izvedejo na radiu v živo. Glavni hec je v tem, da to niti najmanj niso pesmi iz repertoarja Yo La Tengo, poslušalci si lahko zaželijo KAR KOLI. Yo La Tengo torej v nekaj urah te pesmi zvadijo in zvečer jih že igrajo. Izbor teh izvedb je le izšel v obliki albuma, ki pa ga skoraj ne moremo šteti za »redni«, »pravi« album, saj je nastal v posebnih okoliščinah in ni namenjen vsakim ušesom. Recimo, da zvenijo kot skupina, ki šele začenja. Skozi 29 pesmi in eno lepljenko več skladb je moč hitro zaznati, katere so jim bližje, morda so jih vsaj v vadbenem prostoru že igrali, medtem ko so se z nekaterimi, ki jim ne ležijo najbolje, kar precej namučili. Le malo uveljavljenih skupin bi si upalo objaviti posnetke, na katerih zvenijo kot zadnji amaterji. Običajno to namesto njih z veseljem opravijo piratski založniki.

Razpoloženjska glasba

En vidik ustvarjanja, ki so ga Yo La Tengo gojili skozi vsa leta delovanja, so kompozicije, ki daleč presegajo radijskemu predvajanju primerno dolžino. Da ne bo pomote, to še zdaleč niso »progresivne«, večdelne in tehniško zapletene skladbe, gre prej za variacijo na témo. Prvič so se, še malce pazljivo, spustili v tak eksperiment na albumu May I Sing With Me (Alias, 1992). Dve kompoziciji sta namreč že trajali po deset minut, a očitno so želeli dva pristopa še ločiti; 25-minutno kitarsko elegijo Sunsquashed so namreč zabeležili le na mini albumu Upside Down, ki je izšel kot nekakšen dodatek k albumu.

Kasneje so se daljše skladbe praviloma pojavljale na njihovih rednih albumih. Posebej bi izpostavil dve; Blue Line Swinger, sklepni zapis nadvse eklektičnega albuma Electr-O-Pura (Matador, 1995), je morda najbolj dovršena tovrstna skladba tria. Začne se, kot da se skupina lovi, išče skupni prijem. Šele tam proti 4. minuti pesem »steče« v značilnem drncu, spremljanim z »youngovskim« vrtinčastim solom, ki ga blaži zasanjano petje Georgie Hubley. Bolj ponotranjena, brez izrazitega vrhunca, je sklepna skladba albuma And Then Nothing Turned Itself Inside Out, ki je sploh najbolj intimna, zadržana, osebna plošča tria. Night Falls On Hoboken je zatorej 17-minutna elegija, mala nočna glasba za zaljubljence srednjih let.

Te razpoloženjske skladbe so v okviru albuma vedno v manjšini, še vedno so le »dodatek«, ena od značilnosti in izraznih želja skupine. Vendar jih francoskemu filmskemu režiserju Jeanu Painlevéju ni bilo treba dolgo prepričevati v poseben projekt, igranje v živo pred filmskih platnom, na katerega so se projecirale podobe podvodnega sveta. Yo La Tengo so bili s svojim prispevkom tako zadovoljni, da so te napol improvizirane, napol zložene kompozicije zbrali v album The Sound Of The Sound Of Science (Egon, 2002) in tako ponudili ploščo samih »razpoloženjskih« zapisov. Nekaj, kar je vedno viselo v zraku.

Povzetek

Za nazaj so stvari videti logične. Skupina je v dobrih dvajsetih letih naredila marsikaj. Posnela je konceptualne albume, se preizkusila v scenski glasbi, se predala izzivu igranja po sprotnih željah … Ponovno je napočil čas, da vse te izkušnje preprosto združijo v avtorski album, ploščo, ki je nastala brez velikega razmisleka, ki kaže »le« na to, kaj vse Yo La Tengo danes so.

Vsekakor nimajo težav s preskakovanjem med razpoloženji. Uvodna kompozicija albuma I Am Not Afraid And I Will Beat Your Ass (Matador, 2006) se sklada z naslovom in kaže na njihovo razborito naravo. Skladbo Pass The Hatchet, I Think I'm Goodkind nosi prezenten, skoraj oster bas, temu se iz daljave pridruži na robu feedbacka lebdeča kitara v najboljši maniri Louja Reeda, nekje spodaj pa se skuša na plano prebiti zadušeno petje Ire Kaplana. Ko je po dobrih desetih minutah »obračuna« konec, se še kako prileže lahkotno poskočna klavirska skladba, sledi še sentimentalna, zasanjana balada in že smo pri prvem malem presenečenju, ki ga je pripravil James McNew. S falsetom in gostujočim zborom pihal je poskrbel za bližnji odmev sedemdesetih let, pravi funky na način Yo La Tengo. Album nekje na sredini prelomi počasen, komaj premikajoč se Instrumental, brez melodije in smeri kvečjemu pripravlja teren za nadaljevanje. To je nenavadno bazično, brezkompormisno ostro, dokaz, da se v njihovih žilah še pretaka čista rockovska kri. I Should Have Known Better in Watch Out For Me Ronnie bi lahko bili vzeti tudi iz repertoarja ? and the Mysterians ali Modern Lovers, še zvok oziroma produkcija nič ne kaže, da sta posnetka narejena leta 2006. Zadnjih deset minut spet pripada »razpoloženjski« skladbi, apologetski The Story Of Yo La Tengo, kot ekspliciten dokaz, da gre za zaokrožitev dosedanjega dela.

Yo La Tengo so torej z novo ploščo »le« povzeli vse, kar znajo, želijo in predstavljajo. Niso se obremenjevali z izvirnostjo, na plošči ni nič takega, kar ne bi mogli objaviti na prejšnjih desetih dolgometražnih albumih. Vsekakor odlično izhodišče za nekoga, ki bi želel šele spoznati to skupino, zanj ne bo moteče, če nekatere glasbene rešitve kar preveč spomnijo na »nekje že slišano«. Ostale pa Yo la Tengo le še enkrat razorožijo s predano, izpovedno godbo in z razponom občutij kot jih je s popularno obliko rockovske pesmi le možno izraziti.

Janez Golič