JOHNNY CASH

American V. – A Hundred Highways

American/Lost Highway/Multimedia, 2006

Rick Rubin je peto in zadnje nadaljevanje Casheve »ameriške zgodbe« napovedoval že predlani in lani, a je potem kljub vsemu počakal … Vmes je imel polne roke dela z zbirko UnEarthed, ki je nekaterim šla precej v nos, saj naj bi, kljub temu da je bilo na njej za štiri cedeje neobjavljenega gradiva, ne bilo dovolj neobjavljenega gradiva in še cedeji naj ne bi bili čisto polni; letos je uredil tudi čudovito izdajo Personal File s poprej neobjavljenimi Cashevimi demo posnetki iz sedemdesetih, lani pa sodeloval pri zbirki The Legend, ki je izšla pri založbi Columbia/Sony. Poleg tega je Rubin imel svoje prste vmes pri mnogih ploščah drugih legend – pri novem albumu Neila Diamonda, ki je verjetno njegov najboljši po Beautiful Noise iz 1976, pa pri novih albumih Dixie Chicks in Toma Pettyja.

American V. je sopodnaslovljena »Zadnji posnetki«. Cash je te pesmi snemal vse do tik pred smrtjo. Zasedba, ki ga spremlja tokrat, je zelo špartanska, kar se je izkazalo za dobro že pri American III. in IV. – interpretacija je prišla bolj do izraza. American IV. je s petim nadaljevanjem sicer malce izgubila pri tragičnosti (mnogi smo bili skoraj prepričani, da Cash po tem albumu ne bo več zmogel studia), je pa zato petka toliko intenzivnejša, še posebej, ker je med njenim nastajanjem umrla June Carter; vemo, kaj je John R. naročil Rubinu: »Delat hočem vsak dan, če ne, bom umrl!« In je res delal in še nekaj časa živel.

Peto nadaljevanje se z izjemo Springsteenove Further On Up The Road (četrta Casheva uradno objavljena priredba Springsteenove pesmi in daleč najpretresljivejša – pa to niti ni izjema, saj mu je Springsteen že od nekdaj pisan na kožo) ne kiti s kakšnimi pretuhtavanji za Casha na videz nenavadnih ali novejših pesmi (kot so to bile denimo Thirteen, Rusty Cage ali Hurt, vse tri med Cashevimi najboljšimi izvedbami vseh časov, sploh ta zadnja s svojim pretresljivim videospotom) – Further je s Springsteenovega albuma The Rising (2002), v živo pa jo je izvajal že vsaj tam od leta 2000 –, pač pa je, kot veli podnaslov (z malce parafraze), popotovanje po tisočih cestah ameriške glasbene zapuščine. Dve avtorski pesmi, Like The 309 (ta je nekakšna nadgradnja pesmi Let The Train Blow The Whistle s prvega Americana) in I Came To Believe, dopolnjujeta skrbno izbrane pesmi z vseh področij ameriške kozmične glasbe; srečamo tako delo Gordona Lightfoota (If You Could Read My Mind), kot tradicionalni gospel (God's Gonna Cut You Down) pa nashvillski country Dona Gibsona (A Legend In My Time je pesem, s katero se je Cash nekako poklonil tudi spominu na Roya Orbisona, ta jo je posnel dvakrat, l. 1960 in 1966) pa ol' Hank Williams (On The Evening Train), poezija Roda McKuena (Love's Been Good To Me, morda jo poznate v izvedbi Franka Sinatre, bila je napisana posebej zanj l. 1969) pa gospelovski country Larryja Gatlina (Help Me; če prav pomislim, bi težko rekel, katera izvedba je bolj pretresljiva, Elvisova ali Casheva; oba sta jo namreč posnela v svojih najtežjih trenutkih, se pa pričujoča po pretresljivosti gotovo meri s Hurt), preostalo pa je bolj ali manj country folk, v tem je bil Cash itak najboljši in zadnje tri pesmi s plošče so nenavadno lepe, ne tako žalostne kot lepe – tudi Cashev glas, na Help Me tako krhek in nemočen, od nekod čudežno dobi nazaj svojo prezenco, zdi se, kot da smo spet v letu 1996, tik pred izbruhom zaporednih bolezenskih stanj, ki so tako izmučila Moža v črnem. Rose Of My Heart v kontekstu izgube June Carter zadoni kot Hadenov Spiritual: »Jezus, nočem umreti sam!«

Cash je do konca ostal tudi sijajen pisec pesmi – Like The 309 sicer ni nič revolucionarnega, pesem o odhajanju, simbolika vlaka, ki je tako pogosta v ameriški kozmični glasbi, in sicer izvira iz gospela (Gospel Train, This Train Is Bound For Glory), je nadgradnja trinajst let stare avtorske žalostinke, a vendar tako mojstrsko napisana, da združuje izročilo gospela in izobčenskega countryja; če se vam zdi, da ste nekaj podobnega že nekje slišali, naj vas spomnim na Waymore's Blues Waylona Jenningsa. Nekakšna obsedenost z vlaki pa je bila za Casha itak značilna; že njegova prva mala plošča je vsebovala tovrstno pesem, Hey Porter (1955), pa jih naštejmo še nekaj, skozi leta: Folsom Prison Blues, Train Of Love, Come Along And Ride This Train, Let The Train Blow The Whistle, med ne-avtorskimi pa jih je cel kup: Casey Jones, Orange Blossom Special, City Of New Orleans, I Heard That Lonesome Whistle Blow, Georgia On A Fast Train …

Spremna beseda Ricka Rubina je rahlo patetična, a iskrena, spremljava pa nič presenetljivega, pomagali so spet Pettyjevi Heartbreakersi, kot rečeno, zelo nevsiljivo in kaj več samo tam, kjer je bilo res potrebno (God's Gonna Cut You Down je odlično narejena v maniri delovne pesmi; še Belafonte se ne bi bolje spomnil), manjkala pa nista niti Laura Cash in Marty Stuart, kar me je še posebej razveselilo.

Matej Krajnc