CLAVIMERATA

Um a zero

Sanje, Glasbeno društvo Mefisto, 2006

Priznam: o triu Clavimerata (zgodovina zasedbe se sicer pričenja s triom Mefisto) do nedavnega nisem prav dosti slišal. Potem sem jih slišal v živo na Festivalu Sanje in mi je bilo takoj jasno, da niso zgolj še eni poustvarjalci glasbe nekaterih velikanov, kot sta denimo Gershwin in D'Rivera, ampak da znajo to početi precej bolj prepričljivo. V zadnjih nekaj letih namreč nisem slišal veliko izvedb Gershwinovih skladb, ki bi me prepričale. Sploh ne Summertime in I Got Rhythm. Morda je bil kriv večer, ampak hej, tudi s plošče, ki sem jo poslušal naslednji dan, so me izvedbe zadele na enak način. Slišal sem mojstre, kot so Louis Armstrong, Ella Fitzgerald, Nina Simone, najrazličnejše big bande, komorne zasedbe, orkestre … in sem seveda presenečen vsakič, ko me izvedba kakšnega standarda spet prepriča, sploh v izvedbi slovenske zasedbe, ki se je, kot beremo v spremni knjižici, kalila pri nekaterih večjih mojstrih, prejela študentsko Prešernovo nagrado … in kljub temu uspela ne zmaličiti velikih pesmi, ampak jim pridati nekaj svojega. V zasedbi so: Gregor Kovačič, klarinet; Janez Podlesek, violina; Ilonka Pucihar, klavir; na plošči pa gostuje tudi kontrabasist Darko Kovačič. Prav sproščena, predvsem v živo (pa, presenetljivo, tudi na plošči) večkrat igriva uigranost violine in klarineta (ta zadnji se tu pa tam zateče v domeno najboljših belih jazzovskih klarinetistov; meni je na koncertu prišel na misel Benny Goodman, pa sem ga obdržal v mislih tudi na studijskih različicah, čeprav bi se lahko spomnil tudi na druge, recimo zasedbo bratov Dorsey ali celo koga iz big benda Fletcherja Hendersona) omogoča Clavimerati, da zveni malce prepričljiveje, kot smo bili tega vajeni v zadnjih letih pri nas, tako v klasičnih kot jazzovsko obarvanih vodah, tako v območju klasične kot svetovne glasbe. Tudi zaswingati zna; ko sem plošči iskal jazzovske vzporednice, sem jih našel na plošči God Bless The Child zasedbe Ljubljana Jazz Selection z Otom Pestnerjem (1994), ki je, če mene vprašate, z nekaterimi zadržki, povezanimi predvsem z izgovorjavo nekaterih angleških besed, ena najboljših plošč s standardi pri nas v zadnjih petnajstih letih (tudi na njej najdete Summertime), je pa res, da je Clavimerata (a to pri »jazzovskem« doživljanju albuma ne moti preveč) v svojem bistvu navsezadnje vendarle še vedno bolj klasična kot jazzovska zasedba.

Poleg suite iz opere Porgy and Bess (Uvertura – Summertime in It Ain't Necessarily So), Treh preludijev in Američana v Parizu dobite na plošči Um a zero od Gershwina še že omenjeno I Got Rhythm pa Songs For Richard Billa Douglasa (inovativna kompilacija treh skladb Infant Dreams, Morning Song in Feast – za povezavo z imenom Richarda Stoltzmana si oglejte spremno knjižico k plošči), ki ga nekateri morda povezujete tudi z imenoma Johna Coltranea in Milesa Davisa, dve D'Riverovi skladbi Danzón in Contradanza in Pixinguinhovo Suite de Chôros (Um a zero). Veseli me tudi, da pri nas obstaja založba, ki izda takšno ploščo – in s tem mislim tudi na oblikovno izvedbo. V pričakovanju novih nastopov Clavimerate in kakšnega novega diskografskega izziva se za zdaj pridružujem duhovitemu maršu z naslovnice. Ali kot bi rekel Chuck Berry: Go, Clavimerata, go!

Matej Krajnc