Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Brane Škerjanc

DANKO JONES

Sleep Is The Enemy

Bad Taste Records 2006

Danko Jones v prvi vrsti poznamo kot odločen in zelo aktiven koncertni rockovski trio, ki je v desetih letih prekrižaril dobršen del sveta, vendar tudi na svojih zvočnih izdajah zna poskrbeti za prepričljivo in privlačno produkcijo. Njihov zadnji album je skupek desetletne prakse eksperimentiranja z zelo jasno definiranimi in zamejenimi rockovskimi žanri. Temeljna formalna plat izraznosti so še vedno močni hard rockovski »rifi«, ki so prežeti s soulovskim vokalom osrednje osebnosti tria. Poigravanje s spremljevalnimi vokali je domiselno vključeno v aranžmaje skladb. Pri skladbi Invisible se bendu pridruži tudi vokalist kultnih stoner rockerjev Kyuss, John Garcia, kar skladbi ni vlilo nekega posebnega žara, a nič zato, saj je na albumu kar nekaj solidnih in zabavnih rockovskih izletov. Poleg punk rockovskega naboja se da ob pozornem poslušanju njihove godbe zaslediti tudi vplive garažnega rocka, kar daje celotni plošči pečat raznolikosti. To je hkrati tudi znak, da želi bend zadovoljiti čim širši spekter poslušalstva. Zaradi tega se verjetno znajde na albumu tudi nekaj zgrešenih poskusov, ki si jih trio ne more šteti v čast. Izčrpanost bobnarja Damona Richardsona je botrovala zamenjavi in tik pred izidom albuma je Dan Cornelius, bivši član zasedbe Damn 13, zasedel bobnarski stolček.

Danko Jones imajo srečo, da so uspeli v svojem žanrskem poigravanju ohraniti dovoljšno mero punk rockovske neuklonljivosti in nepredvidljivosti, sicer bi se lahko razvili v dokaj povprečen sredinski hard rockovski »šus« za manj zahtevne, populistično naravnane množice. Ravno kanček omenjene neubogljivosti jih dela drugačne od podobnih sodobnih bendov. Album krasi originalna zvočna produkcija, ki ni pretirano »osvetljena« ali »preglasna«, kar je dokaj pogost pojav sodobnih rockovskih produkcijskih rešitev. Z velikim občutkom za temnejše zvoke kitar in nebrzdan, suveren ritem se trio loteva večnih tem o razmerju med moškim in žensko. Čeprav so besedila interpretirana strastno in domiselno, so prav gotovo šibka plat celotne zgodbe. Že vse od prvega albuma se ne uspejo nikakor rešiti plitkih stereotipnih verzov o ženskah in seksu, tako da jim to štejemo v minus. Mačistično napihovanje namreč ne deluje nič kaj privlačno, prej neokusno. Ne glede na zadnje kritične pripombe je album Sleep Is The Enemy izredno raznoliko in zvočno razgibano glasbeno delo.

Brane Škerjanc