CARLO ACTIS DATO and MUSIQUE VIVANTE

Dolce Vita?

DDE, 2006

Carlo Actis Dato, eden najbolj vitalnih, pronicljivih in plodovitih italijanskih post jazzovskih ustvarjalcev, seveda ne more nehati. Že njegov značaj, njegova na vse strani angažirana osebnost mu tega ne dovoljuje. Sili ga v vedno nove in nove domislice ter v znova sveža druženja, ki z enako eruptivnostjo, kot so to počela že poznana, bruhajo na odre in na plošče množice v skladbe uobličenih zamisli. Sicer je res, da Carlo konceptualno pri tem ostaja prepoznavno zamejen, kar pa nas zaenkrat v glavnem ne moti. Namreč, z energijo in prepričanjem, ki prevzame, vztrajno reproducira pristop, ki temelji na »zvočnih krpankah«, povzetih ali neposredno »ukradenih« elementov iz kar najbolj raznorodnih virov, torej pobranih iz vseh mogočih žanrov in iz kar najbolj različnih okolij na tem svetu. Te nadgrajuje s prodorno, široko razumljeno improvizacijo, vrhunsko instrumentalno izvedbo in dosledno skupinsko igro, kadar je ta ansambelska; ter seveda z vedno razberljivo zmesjo humorja in socialno-politične angažiranosti. Njegove skladbe so namreč vedno tudi zgodbe; oziroma za vsako stoji tudi konkretna zgodba. Takšna je tudi vsebina njegovega predzadnjega in zaenkrat morda najbolj svežega diskografskega izdelka, kar dvojnega albuma Dolce Vita?, ki je izšel pri zaenkrat manj znani italo-angleški založbi DDE Records. Namreč, pri Leo Records je malo kasneje izšel zadnji v njegov katalog vpisan album Allende, posnet z njegovim Actis Bandom. Svežina tokrat predstavljenega albuma ima vsaj dva izvira: repertoar in zasedbo. Potem ko smo se Carla Actisa Data naposlušali z njegovim »večnim« kvartetom ter z njegovim ravno omenjenim Actis Bandom – pri tem pa puščamo ob strani njegove solistične avanture ter duete in podobna komorna sodelovanja z glasbeniki iz različnih koncev tega planeta – se je odločil za poživitev svojega delovanja. Ustanovil je Musique Vivante, še en, v tem primeru petčlanski ansambel, sestavljen iz povsem neznanih mladih, a zelo nadarjenih glasbenikov; »obljub prihodnosti za svet italijanskega jazza«, kot pravi sam na ovitku tega albuma. Ob njem, ki igra tenorski in baritonski saksofon ter basovski klarinet, so to še: trobentač Enrico Negro, tombonist Gianpiero Malfatto, basist Matteo Ravizza in bobnar Daniele Berrone. Dolce vita? vsebuje 15 novih Carlovih skladb. Kot že rečeno, ima praktično vsaka svoj navdih v neki zgodbi. Tako lahko iz njegovih komentarjev razbiramo, marsikdaj pa potem tudi po značilnih temah slišimo, da je vsebina skladb, uvrščenih na prvi plošček, socialno in politično angažirana oziroma bolj intimno doživljajska, medtem ko je na drugem mogoče prepoznati navdušenje nad glasbenimi stilemi iz neevropskih okolij in nad ljudskim izročilom, izkušnje s potovanj v eksotične dežele ali pa komentarje določenih pop fenomenov. Samo za ilustracijo omenjam nekaj primerov. Uvodno Guimaraes je navdihnilo istoimensko portugalsko zgodovinsko mestece, kot ga je doživel z njegovimi majhnimi trgi, polnimi ljudi in njihovega neprestanega klepeta, ter z restavracijami, v katerih se je predajal gurmanskim užitkom. Skladbo zanj zelo značilnega naslova Sorry, We are Italians pospremi s komentarjem: »Aktualna italijanska politična in ekonomska situacija nas je vrnila nazaj za vsaj dvajset let. Kakšna sramota! Za sabo imamo zares dolgo zgodovino in tega si zdaj zares nismo zaslužili. In ko pomislim, da je bila moja babica iz Švice!« Je pač nepoboljšljiv levičar, otrok vsega, kar se je dogajalo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zato na tem albumu najdemo tudi skladbi Chiapas, posvečeno Subcomandantu Marcosu in Novi Mehiki, ter Abu Amar, posvečeno pokojnemu Jaserju Arafatu ter boju za svobodo, preživetje in človekove pravice. S potovanji sta motivirani npr. Duchi de Braganca - še eno mesto na Portugalskem, za katero se mu zdi, da je bil tam morda najbližje »dolce vita« iz naslova albuma, in Makedonija, zanj »eden najbolj stimulativnih krajev, odličen za inspiracijo«. Seveda: pred kakšnima dvema letoma je nastopil na festivalu v Skopju. V »Lacrime Ardenti« odsvetuje točenje krokodiljih solz nad tistim, kar smo zamudili ali zagrešili v preteklosti. Potem pa se na drugem ploščku selimo v Saharo pa k skladbam, ki so jim bile vzpodbuda tango, zouk, bayon in Orient, da bi se na koncu v Eurostar ironično zazrli v aktualno stanje duha v EU. Ni kaj: pri albumih Carla Actisa Data užitek še vedno ni zgolj »zvočni«, pa čeprav že ta plat zadeve povsem prepriča.

Zoran Pistotnik