RAY DAVIES

Other People's Lives

V2 Records/Dallas, 2006

Kinksi so bili vedno in so še med mojimi petimi najljubšimi bendi, tako zaradi tistega, kar so naredili med letoma 1964 in 1966, kot zaradi tistega, kar so, pod manjšimi žarometi, naredili pozneje. Ray Davies ni bil nikoli tako cenjen pisec kot Lennon ali McCartney niti tako kot Brian Wilson/Mike Lowe ali tako kot Jagger/Richards, je bil pa morda prav zato vedno precej bolj konsistenten pesnik kot našteti; ker se mu ni bilo treba vedno gnati za nekakšnimi dokazovanji in dosežki.

Njegova letošnja solistična plošča je prava stvar za, se mi zdi, vnovičen dokaz o Daviesovem mojstrskem peresu. Vedno je težil k tematskim, zaokroženim izdelkom in takšen je tudi album Other People's Lives, ki pripoveduje precej osebne zgodbe, čeprav so v njih protagonisti drugi ljudje, denimo sosed Jones (Next Door Neighbors), a »jaz« je pravzaprav »on«, ki govori v prvi osebi. Sam Davies v spremni besedi k albumu ponavljajočo se tretjo osebo, ki govori kot prva, imenuje »the hang-over guy«, torej »tip z mačkom«. In poudarja: »Ta album ni o meni, o drugih je.« Morda malce preveč poudarja, da bi mu docela verjeli. No ja, če mu verjamemo, postanejo pesmi zelo pretanjene poetične novele o »soseščini« in o »drugih ljudeh«, ki se včasih zdijo, kot da so pobegnili iz Dylanove Ulice obupa ali Balade o suhcu, v resnici pa so poročevalci, tako ljubezenskih pripetljajev (After The Fall, All She Wrote) kot vsakdanjika (naslovna pesem). Življenja drugih ljudi se v dandanašnjem egoistično nastrojenem hitenju zdijo manj pomembna, a Ray Davies pravilno ugotavlja, da so prav tako del nas. Pohvalim tudi opremo knjižice in ponavljam, kar sem že večkrat zapisal in kar je v pesmi Hello In There mojstrsko povedal John Prine: »Stara drevesa so vedno močnejša!« Čeprav Prine tega v tej pesmi ni impliciral na ljudi, to za nekatere legende še kako velja!

Matej Krajnc