DE ROSA

Mend

Chemikal Underground, 2006

Nekaj mora biti v zraku in zemlji dežele Škotske, da vsake toliko tam vznikne glasbena skupina, ki postane ali globalna atrakcija ali vsaj posebnost, vredna pozornosti izbirčnejših poslušalcev. Obenem bi te izvajalce težko enostavno povezali, jih primerjali, če seveda odštejemo bolj ali manj poudarjen škotski naglas, ampak radoživi Franz Ferdinand imajo malo skupnega z, na primer, pišmevuharskimi Arab Strap ali prvaki otoškega t. i. post rocka Mogwai, medtem ko se na lahkotnem delu spektra »škotske ponudbe« dičijo Belle And Sebastian.

Mogoče je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo pojavila skupina, ki bo na nek način združila vse te raznovrstne pristope. Seveda bi bil enostaven seštevek, kopiranje vsega po malem, za avtorsko skupino dejanje izpod časti. Trio De Rosa iz manjšega kraja blizu Glasgowa se vseh naštetih dotika le po robovih, prednost daje avtorski izpovedi, navezave na ostale škotske skupine so kvečjemu odmev, posledica spremljanja domačega dogajanja. Prav tako bi v njihovi glasbi lahko zaznali bolj oddaljene vplive, če ne po zemljepisni koordinati, pa vsaj časovni, De Rosa se namreč mestoma zagledajo tudi v ljudsko izročilo Škotske in jo spet prenesejo v lasten izraz.

De Rosa že s prvencem Mend izkazujejo zavidljivo avtorsko in izvajalsko raven, primerljivo s skupinami z nekajkrat daljšim staležem. Njihove pesmi so nadvse razgibane, polne prehodov, ki pa gladko prehajajo eden v drugega. De Rosa te prehode gladijo z izdelanimi vokalnimi harmonijami, z veščo ritmiko, z izbranimi molovskimi akordi. Skozi pesmi se vedno vije razvidna nit, kot da je pesem že prej »posneta« v njihovih mislih, še preden se lotijo konkretne realizacije.

Podobno bi lahko trdili kar za album v celoti. Uvodna skladba Father's Eyes je nekakšno ogrevanje, saj se z dvema korakoma naprej, enim nazaj, stopnjuje do prvega vrhunca plošče, kitarsko našpičeno in z novovalovskim plesnim ritmom poudarjeno Camera, ob kateri se bodo zatresle na rob polikane hlače fantom iz Franz Ferdinand. Skoraj baladna je New Lanark, poklon rojstnemu kraju, sledi že skoraj progresivna All Saint's Day, ki bi je bili veseli tudi Loose Fur. V repertoarju se najdejo tudi preproste folk popevke, s Hopes And Little Jokes se De Rosa spustijo v akustične vode, ki ji sledi ritmično trda in harmonično zapletena Cathkin Braes. Skratka, De Rosa zagotovo ne zapadejo v formalizem, za vsak že znan prijem najdejo svoj pristop, vse elegantno speljejo na svoj teren. So krasen dokaz, kako je z nekaj stila, občutka in predanostjo še vedno mogoče posneti dolgometražno ploščo, ki se jo posluša brez daljinskega upravljalca v roki.

Janez Golič