ANI DiFRANCO

Reprieve

Righteous Babe Records, 2006

Ani DiFranco je pri svoji založbi izdala nov album Reprieve, s katerim ponovno potrjuje, da je ena najmočnejših in najagilnejših kantavtoric današnjega časa. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič v rokovski godbi, ki jo spremljam in reflektiram, s tako vnemo preposlušala besedila. Album je tudi sicer slogovno dokaj celovit, melodije v primerjavi s prejšnjimi izdelki pa veliko bolj spevne in zaključene, dovršene. Tu pa tam seveda butne na plan tista samosvojost zvoka kitare in prepoznavni način igranja le-te ter avtentična, neulovljiva in neposnemljiva linija in barva glasu.

Reprieve je nastajal v njenem apartmaju v New Orleansu, tokrat le v troje – skupaj z zvestim basistom Toddom Sickafoosejem in snemalcem Mikom Napolitanom; vendar je uničujoči orkan Katrina prekinil snemanje. S posnetki in vsem, kar je uspela rešiti iz studia, se je umaknila v rojstni Buffalo, New York, kjer je tudi pod svežimi vtisi ujme nadaljevala s snemanjem. Rezultat dela je po mojem mnenju njen najboljši glasbeni izdelek doslej. Umirjenost in trezno artikulacijo je čutiti v vsakem posameznem glasbenem zapisu. Tega ne moremo pripisati le njenemu dolgoletnemu delovanju, »zrelosti« in »odraslosti«, je tudi posledica poškodbe desne roke, ki jo je utrpela zaradi dolgoletnega krčevitega udarjanja po kitarskih strunah! Zdravnik ji je tak način igranja preprosto prepovedal, Ani DiFranco je priporočilo upoštevala in po novem je njeno igranje precej bolj občuteno, kar nekaj pesmi pa je odigrala kar na klavir. Skladbe je Ani razporedila tako, da poslušanje v enem kosu pusti vtis popolne glasbene in lirske dovršenosti. V besedilih je ostra, družbenopolitično angažirana, radikalna v svojih zamislih, poštena in iskrena v popisovanju lastne intime ali okolja, v katerega je vpeta. Pravzaprav je težko potegniti ločnico med, recimo jim, osebno izpovednimi pesmimi in liriko, ki jih poganja neprikrit bes nad dvoličnostjo, skorumpiranostjo in hipokrizijo družbe. Ani DiFranco piše in poje o vseh detajlih, ki jo vznemirjajo in ležijo pred njo, o svetu, ki ga živi, in o tistem, kjer se v medijih v vseh oblikah cedita ogabna puhlost in praznost vsebin. Tako v Millennium Theater preroško in nedvoumno napoveduje tudi katastrofo, ki je katapultirala v New Orleansu na mestih, kjer je praktično odpovedala tudi vera v pravičnost tega sveta. Ani agitira, opozarja, poimensko izpostavlja največje svinjarije ameriške domače in zunanje politike in sredi vse te skorumpirane in zlagane politike vendarle zapiše New Orleans bides her time. Nakar pride še Katrina … Prav zanima me, kako to v živo komentira in začini na koncertih, ki jih je že napovedala tudi za jesen 2006, zaenkrat žal le na ameriški celini. Lepo bi jo bilo enkrat slišati tudi na domačih odrih, še posebej, ker se mi zdi v našem glasbenem tisku po krivici spregledana in zamolčana. Z vsebinami, ki polnijo njen repertoar, bi bila več kot dobrodošla gostja festivala Mesto žensk. Znana so njena jasna in podporna stališča v zvezi z razpoznavnostjo in vidnostjo žensk na vseh področjih delovanja, je feministka z razlogom, s svojo vizijo, ki odstopa od klasičnega in stereotipne razlage tega pojma. Tako v naslovni pesmi Reprieve poje: »And in the face of the great farce /of the nuclear age / feminism ain't about equality / it's about reprieve.« Ani DiFranco nagovarja, navdihuje, v naslovni pesmi tudi umirjeno in nemoteče recitira. Brez patetike, jezna z razlogom in z besedami, ki najdejo privržence in somišljenike širom sveta. Iskra poistovetenja namreč preskoči v trenutkih, ko v svojih pesmih politično usmerjen prezir in bes ne nadaljuje v smeri zmuzljive ideologije, temveč ga subverzivno obrne v sporočilo, iz osebnega v javno in obratno, vedno pa na krilih lastne avtohtonosti, neujetosti in popolne umetniške svobode.

Varja Velikonja