DR. ZERO

Dirty Way

Subkulturni azil, 2006

V mlaki domačega rokenrola se že nekaj let goji trio Dr. Zero in štiri leta po bolj punkovsko nastrojenem prvencu je kot strela z jasnega udaril z drugim albumom Dirty Way, ki bi se (se bo?!) brez težav našel v katalogu ene ključnih svetovnih distribucij garažnega rocka Get Hip. S slovenskega severovzhoda nas napada nalezljiva plošča, ki jo zaključi pesem kratkega teksta in pomenljivega sporočila: »I sell my soul to rock'n'roll!« Z njo Dr. Zero silijo k ponovnemu užitkarskemu poslušanju tega izvrstnega rockovsko naravnanega albuma, ki traja prekratkih osemindvajsetih minut. Kratko, ampak sladko in tudi zaokroženo in celovito se nam zvrsti deset pesmi, ki dajo vedeti, da je Dr. Zero postal zrela rockovska skupina. Odlično skovane in aranžmajsko izpiljene skladbe so trdo rockovsko podkovane. Navidezno šablonski vložki Motörhead, AC/DC, Turbonegro, Hives so vešče uporabljeni in dihajo s polnimi pljuči, ki so bila prečiščena z dobro staro šolo punka in urami inštrukcij iz garažnega rocka šestdesetih. Uporniška nastrojenost pevca in kitarista Mirana Perka se približa kričavemu Ianu MacKayu iz Minor Threat in Fugazi, v Whore-House Road pa se ob pevsko brezhibni gostji Moniki Lampret izkaže za samoniklega, nikakor pa ne mačističnega. Trdo prepričan niza sporočila in besedila ter daje še dodatnega ognja pesmim, ki tečejo kot namazane. Če so za prvenec poskrbeli skoraj sami, jih je tokrat vzel v roke Danijel Bauman, ki ni naredil običajno spoliranega in s »protoolsi« napumpanega izdelka. Za odtenek prešibka produkcija ne povleče kitarske vihre iz slovenske garaže, da bi lahko trčila s punk-rockovskim šusom ameriških kleti. Znalo pa bi se zgoditi, da bi prav to odgriznilo očarljivo uravnovešenost in melodičnost tega prekleto dobrega albuma. Brez pretencioznosti ter z iskreno in dovolj domišljeno mero je trio Dr. Zero naredil potencialno delo za naslov letošnjega najboljšega domačega (garažno) rockovskega albuma.

BIGor