ERASURE

Union Street

Mute/Dallas, 2006

Takšnele albume je tako kot kolekcije »best of« precej težko ocenjevati. Tole sicer ni »best of« ampak bolj »rest of« Erasure, torej material, ki je bil s strani nepozornih spremljevalcev kariere tega elektro-pop dueta prezrt. Večinoma so to pesmi z albumov, ki niso nikoli imele statusa male plošče in so bile zato s strani radijskih valov prezrte, ali pa so bile izdane kot B-strani malih plošč, ki jih tako ali tako kupujejo samo oboževalci, zato je njihovo neprecenljivost imela priložnost spoznati in prepoznati prav ta ožja skupina poslušalcev. Prav zato bo album razveselil predvsem njih, zveste privržence Erasure, ki bodo s temle ploščkom dobili možnost, da podoživijo pretekla srečanja z vsakim albumom posebej, in se spomnili na lastno mladost in občutja, ki jim jih je vzbujal določen album in določena pesem.

No, seveda bi bil zdajle že čas, da omenim, da sta si Vince Clarke in Andy Bell tokrat privoščila popoln odklop in ustvarila nenavaden konceptualni album. Koncept je pravzaprav preprost: izbrala sta enajst starih pesmi in jih z drugimi glasbeniki izvedla v akustični verziji. Nad takšno odločitvijo se je verjetno marsikdo popraskal za ušesi: bodisi zato, ker niso bili prepričani, kako bosta pristna plesna »elektronca« sploh zvenela ob zvoku kitar in godalne spremljave, po drugi strani pa je trg že tako nasičen z raznimi izštekanimi verzijami, da bi bil tovrsten izlet Erasure lahko zgolj nekakšen vrhunec absurdnosti. Toda album, presenetljivo, deluje. Ne le, da Andyjev izredno topel in zmogljiv glas pride veliko bolj do izraza, saj ga ne zaduši elektro ritem v ozadju oziroma v ospredju; poslušalec se ima tudi priložnost veliko bolj poglobiti v izredno rahločutna in čustvena besedila, ki se vsa po vrsti dotikajo ljubezni in ljubezenskih odnosov. Ko Andy ob spremljavi kitare prepeva: »What hurts me most, I'll never see your eyes again,« to seveda zveni povsem drugače, kot če bi zraven še poplesavali ob njunem nalezljivem plesnem ritmu. Pravzaprav sem ugotovila, da sta me pri njunih pesmih vedno »potegnila« melodija in ritem, in da se zato nikoli nisem poglabljala v njuna besedila. Do zdaj. In tudi zato bo tale album za marsikaterega povprečnega poslušalca njihovega opusa pravo odkritje. Kar se tiče same glasbene spremljave, moram reči, da name največji vtis naredijo pesmi, ki dajejo prednost kitarski spremljavi. Boy, Piano Song in Spiralling so v tem smislu izredne, močan vtis pa naredi tudi Home. Ob tolikšni ljubezenski izpovednosti bi se pesmi zlahka lahko zagozdile v patetični luknji, iz katere bi težko našle izhod, vendar se to, presenetljivo, ne zgodi. Lepota in preprostost, ki sije iz njih, je tako močan slušni spodbujevalec, da je tiste slabe tri četrt ure, kolikor je dolg album, izredno hitro mimo. In ko pri zadnji, po mojem mnenju najboljši pesmi na albumu Rock Me Gently, poslušalec doživi katarzo, si ne more kaj, da ne bi pritisnil na replay. Vince in Andy sta izredno uspešno realizirala tvegano idejo in na svoje delo sta lahko zelo ponosna. Lep album.

Marta Pirnar