ETRAN FINATAWA

Introducing

World Music Network, 2006

Z nastopom novega desetletja lahko govorimo o razmeroma velikem porastu mednarodno dostopne glasbene produkcije, izvirajoče iz zahodnega dela Sahare – torej vse od Zahodne Sahare do vključno Nigra, medtem ko se na vzhodu sledeči državi, Čad in Niger, še vedno praktično ne pojavljata na zemljevidih svetovnih glasb. Iz bralcem te revije že predstavljene serije albumov Introducing zgoraj omenjene založbe, je pred nami prvenec mlade skupine Etran Finatawa iz zahodnega Nigra. Če odštejemo etnomuzikološke posnetke in kompilacijske plošče, je to do sedaj šele tretja skupina oziroma izvajalec iz te države, katerega album je doživel mednarodno izdajo. Pred njimi je od tam izven Afrike prodrla skupina Mamar Kassey, ki je pred leti nastopila tudi pri nas. Zasedba Etran Finatawa je nastala šele pred dobrima dvema letoma, v njej pa so se zaradi podobnih izkušenj in želja združili glasbeniki iz dveh sosednjih nomadskih etničnih skupin, prisotnih tudi v Nigru, Tuaregov ter Wodaabejcev. Medtem ko nam je do sedaj tuareška glasba že lahko postala precej bližja predvsem po zaslugi nekaterih odličnih skupin iz Malija, pa je to prvi »moderni« posnetek Wodaabejcev sploh. Ti so sicer v domači regiji in tudi na tujem poznani predvsem v vizualni podobi po slikovitih oziroma pisanih nošah ter okrasju na strastnih slavjih, imenovanih gerewol. Predstavniki ljudstva Wodaabe so zlasti pevci in plesalci, tako da takšno vlogo ohranjajo tudi v skupini. Ta šteje različno, med šest do deset članov. Po drugi strani so tuareški glasbeniki v njej kitaristi in vodilni vokalisti, tako eni kot drugi pa igrajo tudi na različna tolkala, predvsem kalabaše, in ropotulje. Poleg omenjenih vključuje skupina na živih nastopih še plesalce. Kljub temu, da si Tuaregi in Wodaabejci pogosto delijo isto okolje, pa sta njihov jezik in kultura zelo različna. Skladbe, ki jih prepevajo člani Etran Finatawe, so torej zapete v tuareškem tamasheku in wodaabskem fulfuldeju. Glavna »prava« inštrumenta v zasedbi sta kitari – električna in akustična, na katere igrajo Tuaregi v slogu ishoumar, najbolj proslavljenem po zaslugi skupine Tinariwen. Morda Etran Finatawa zvočno res ni tako udarna in ostra kot prej omenjena skupina, zato pa nič manj strastna v hitrejših skladbah, v umirjenejših pa tudi delno otožna ter melanholična. Celotna in edinstvena zvočna slika zasedbe je ustvarjena šele z wodaabskim polifoničnim visokim petjem ter energičnim ploskanjem in toklali. Ni čudno, da se že iz omenjenega kot tudi cikličnosti skladb lahko začuti tudi njihovo terapevtsko vlogo. Ta ostaja v glasbenem izročilu Wodaabejcev vse do danes zelo močna. Poleg tega so skladbe večinoma ljubezenske ali pa pripovedujejo o vsakdanjem boju za preživetje. Skoraj polovica izmed njih je tradicionalnih. Pri aranžmajih in pisanju glasbe je imel najbolj pomembno vlogo vodilni vokalist in pevec Ghalitane Khamidoune. Na zvoku plošče se pozna, da je bila posneta sproščeno in »v živo« v enem prostoru. Do tega je prišlo v lanskem poletju, ko je šest članov prišlo na krajšo turnejo po nekaterih evropskih državah. Pri snemanju sta jim glasbeno pomagala tudi njihov producent in menedžerka. Skupini se pozna, da nekatere skladbe (še) niso povsem »izbrušene«, gotovo pa jo mora biti še bolj zanimivo slišati in videti izvajati v živo. Vsekakor pa bo Etran Finatawa lahko z nadaljnjim delovanjem na osnovi spajanja dveh tako bogatih kultur in več kilometrine ponudila še veliko novega, kljub vedno bolj ostri saharski glasbeni konkurenci na zahodnih trgih.

Janez Pirc