Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Mario Batelić
EZERKI and 7/8
Livingroom
Baknež
Dallas, 2006
Pod na prvi vtis skrivnostnim imenom se skriva hrvaška, natančneje zagrebška zasedba, ki se posveča interpretacijam makedonskih tradicionalnih pesmi, kar ne čudi, če vemo, da je zasedba sestavljena tudi iz potomcev Makedoncev, ki so »pečalbarski« (izseljenski) kruh poiskali v Zagrebu. Kot namiguje ime Ezerki and 7/8, gre za združitev dveh zasedb; Ezerki (v prevodu »ženske z jezera«) je več kot dvajestčlanska ženska vokalna skupina, ki deluje več kot deset let, 7/8 (ali »sedum osmini«, eden tipičnih makedonskih ritmov) pa je druščina devetih inštrumentalistov, ki so se zbrali leta 2000.
Makedonsko-hrvaška naveza v zadnjih letih žanje na Hrvaškem velike uspehe s svojim neofolkovskimi predelavami makedonske tradicionalne godbe. Tem uspehom − gre predvsem za odmevne koncerte, pospremljene z dobrimi kritikami in precejšnjo priljubljenostjo pri občinstvu − sta botrovali ne le podpis pogodbe za gori omenjeno slovensko-hrvaško založbo ter letošnja objava drugega zasedbinega albuma Baknež, marveč tudi za ponatis leta 2003 obelodanjenega prvenca Livingroom/Pesni od golemata odaja (makedonski podnaslov bi lahko prevedli kot Pesmi iz ogromne sobe). Na njem je še slišati odmeve folklorističnega ljubiteljskega pristopa, predvsem v bolj standardnih, manj drznih in novatorskih aranžmajih, tudi bolj zadržanemu, rahlo »odigranemu« petju in predvsem v premalo avtorskih posegih. Vseeno pa ta album razveseljuje s svojo nepretencioznostjo, pametno izbiro komadov in več kot solidno izvedbo, tako na vokalni kot instrumentalni ravni. Letošnji izdelek Baknež pa prinaša pomemben korak naprej. Band 7/8, ki je že tako nekonvencionalen, kajti poleg značilnih makedonskih ljudskih glasbil (tapan, kaval, daire) člani igrajo še na violončelo, mandolino in brač, igra veliko bolj sproščeno, z občutkom za prostornost zvoka ter še zlasti za uravnoteženo postavitev instrumentalnih partov glede na vokalne izvedbe. Te so v nekaj komadih malone fascinantne, saj se različni pevski glasovi (merim na razdelitev na soprane, mezzosoprane in alte) prelivajo drug v drugega, se podpirajo in dopolnjujejo s tako strastjo, da te pevke zlahka prestavijo v drug prostor. Nov album prinaša tudi kar nekaj sijajnih aranžmajev in dve več kot posrečeni interpretaciji dveh ne prav pričakovanih gostov iz območja tako imenovane zabavne glasbe, kakršna sta Radojka Šverko in Toše Proeski. Še posebej zablesti hrvaška pevka, ki se je odlično znašla v za petje izredno zahtevni pesmi Kaleš, bre, Andjo. Šverkova je s svojo sugestivno, umirjeno, a obenem vznemirljivo vokalizacijo iz te v več različicah poznane pesmi ustvarila osupljivo mešanico popa, komorne glasbe (z nagnjenostjo k sakralni) in v moderne zvokovne barve odete makedonske tradicije. Podobno zadetih žanrskih mešanic je na albumu še kar nekaj, le-te pa se skladno izmenjujejo z bolj tradicionalno zvenečimi komadi, v katerih pa se ob ohranjanju značilnosti makedonske godbe pojavljajo inovativne glasbene rešitve, zaradi česar stare, dobro znane pesmi zazvenijo sveže, prenovljeno in nadvse mikavno.
Mario Batelić