Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Marta Pirnar

JAPAN

The Very Best Of

Virgin/Dallas, 2006

Japan so eni najbolj vplivnih predstavnikov tako imenovane nove romantike, značilne za obdobje poznih sedemdesetih in začetka osemdesetih let. In čeprav so iz novoromantičnega gibanja v medijskem smislu največ odnesli Duran Duran, Spandau Ballet in recimo Kajagoogoo, ki so znali zaigrati tudi na noto množične popularnosti, so veliko bolj introvertirani Japan gotovo bili tisti, ki so tako s svojo zunanjo estetiko kot umetnostjo začeli orati precej trdo ledino tedanjih večinoma rockovskih glasbenih smernic. Japan so z izrednim vokalistom (primerjave z Bryanom Ferryjem so povsem na mestu), tekstopiscem in skladateljem Davidom Sylvainom na čelu, navkljub svojemu karizmatičnemu videzu, ki se mu je David posvečal z izredno tankočutnostjo (nenazadnje se ga je svoje čase držal sloves najlepšega živečega moškega), ustvarjali glasbo zaradi glasbe oziroma umetnosti same in to je na tejle kompilaciji gotovo zelo čutiti. Čeprav gre za njihove največje uspešnice, bi nepozoren poslušalec težko izločil kakšen poseben hitič, ki gre zlahka v ušesa, in dejstvo je, da Japan nikoli niso bili posebej razvpiti miljenci množičnega občinstva. Njihovo kompleksno glasbo je razumela predvsem darkerska novoromantična manjšina, ki se je šele kasneje s Spandau Ballet in Duran Duran globalno razširila po zemeljski polobli. Jasno, da sta omenjeni dve skupini izredno veliko črpali prav iz »japonskega« vodnjaka. Sintetično meglico, ki je tako zelo značilna za zvok skupin iz obdobja z začetka osemdesetih, in poudarjeno bas linijo, ki je dominirala v večini komadov iz tistega obdobja, je bilo najprej slišati prav pri Japan in v tem smislu gre gotovo za pionirsko skupino, ki je narekovala bodoče popularne trende. Ne glede na to, kateri pesmi na albumu prisluhnete, prav vsaka vas bo prepričala v kvaliteto te zasedbe, ki je v svojem kasnejšem ustvarjanju posegla tudi po bolj eksotičnih ritmih in vplivih. Konec koncev že njihovo ime Japan priča o afiniteti, ki so jo Sylvain in njegova ekipa čutili do drugih, nezahodnjaških kulturnih vplivov. Izvrstna instrumentalna pesem Canton je tako najodličnejši primer združevanja zahodne glasbene pop umetnosti in vzhodnjaških vplivov.

V kompilacijo nas tako uvede njihova najbolj znana in najbolj uspešna pesem Ghost (ki se v skoraj identični izvedbi ponovi tudi na koncu albuma), vmesnih trinajst pesmi, kot so Quiet Life, Gentlemen Taking Polaroids, European Son, Life in Tokio in All Tomorrow's Parties, pa resnično predstavlja najboljše, kar so Japan ustvarili v svoji kratki karieri, ki se je začela davnega leta 1974 in končala leta 1983. Člani Japan so bili namreč vsak zase preveč močni, da bi lahko še našli skupen jezik. Tudi zato je kasnejši poskus, da bi se leta 1991 ponovno združili pod imenom Rain Tree Crow, žal kaj kmalu tudi propadel. Toda nič ne de. Pričujoča kompilacija je gotovo dokaz, kako premočni, preveč posebni in preveč ekstra so bili Japan, da bi lahko kar tako odšli v pozabo.

Marta Pirnar