Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matej Krajnc
BILLY JOEL
My Lives
Sony/Menart, 2005
Štirje cedeji v tejle zbirki niso niti pomotoma kakšna retrospektiva – teh je Joel dobil že kar nekaj, najzanimivejša je bila Complete Hits Collection iz leta 1997, ki je prinesla kar nekaj redkosti –, vendar pa je zbirka My Lives še zanimivejša za zbiralce in ljubitelje dobre glasbe; osredotoča se namreč na redke posnetke. Zame osebno Billy Joel ni bil nikoli nikakršen ameriški Elton, kot so ga dolga leta obravnavali različni pisci zaradi njegovih izletov na pop lestvice, ampak je bil tudi v svoji najintenzivnejši pop lahkotnosti (denimo v obdobju Uptown Girl, ob kateri je odraščala moja takrat osnovnošolska generacija) zelo kompleksen izvajalec (in poznavalec) glasbe, povezane s koreninami, z izročilom ameriške popularne glasbe. To v veliki meri velja tudi za že omenjenega Eltona Johna, če smo že pri tem. Billy Joel pa je vso svojo kariero zajemal tako iz vodnjakov klubskega jazza (Scenes From An Italian Restaurant), doo-wopovskega popa (The Longest Time, River Of Dreams), folka (Piano Man), rocka (We Didn't Start The Fire) in pop-rock balad (An Innocent Man, Just The Way You Are, Honesty …). Ustvarjal je kompleksna besedila (Captain Jack, Piano Man, Goodnight Saigon, Scenes …) in ves čas tudi prirejal izbrana dela iz velikanske zakladnice svojih vplivov (Dylanova Make You Feel My Love, Cohenova Light As The Breeze pa Back In The USSR Beatlov itd.). Tudi iz aktualnih političnih razmer je znal narediti mojstrovine; tu se dopolnjujeta z Eltonom – Billy je naredil Goodnight Saigon in Leningrad, Elton pa Nikito; omenjene pesmi so, čeprav je zadnja zaradi velike priljubljenosti zlajnana do nezavesti, silno pretresljivi izdelki, ki jih, če nimate predsodkov, z veseljem poslušate kadar koli.
Triindvajset še neobjavljenih posnetkov v pričujoči zbirki My Lives je v resnici poslastica za dolgoletne Joelove pristaše, še posebej, ker so med njimi tudi nekateri zgodnji demo posnetki na albumih objavljenih pesmi tudi z drugačnimi naslovi; poleg tega najdete tudi nekaj koncertnih izvedb, med drugimi eno z Eltonom (mimogrede, če ste pripravljeni odšteti nekaj tisočakov za DVD, si nabavite njun skupni koncert Face To Face), zbirka pa na enem in istem mestu zbere tudi najboljše priredbe, poleg že omenjenih še Hard Day's Night Beatlov, Shout Joeya Deeja in Starlightersov in neobjavljen demo posnetek Dylanove Highway 61 Revisited. Že samo ti trije posnetki so vredni cene zbirke. V njej pa ne manjka niti nekaj primerkov izletovanja Billyja Joela v klasično glasbo; slednje rad počne zadnja leta, odkar se je nekako poslovil od aktivnega estradnega udejstvovanja.
Če ste pristaš dobre glasbe, pa vendarle ne bi odštevali večjih denarjev za multicedejevske zbirke, si omislite kakšno od bolj zgoščenih krajših kompilacij, denimo Piano Man; The Very Best Of Billy Joel ali pa katero od zbirčic Greatest Hits (tri so). Vsem tistim, ki radi cedimo sline in se zadevamo ob raznih redkostih, pa bo zbirka My Lives poleg vsega drugega tudi dragocen rekvizit pri preganjanju slabe volje ob vročinskih valovih in ponoven vzrok za poglabljanje v glasbeno zgodovino.
Matej Krajnc