NURU KANE

Sigil

World Music Network /Riverboat Records, 2006

Senegal v zadnjih letih poleg Malija in Južnoafriške republike na tržišče svetovih glasb še vedno pošilja relativno veliko novih in obetavnih glasbenih talentov. Ob tem naj se spomnimo samo na jezične dakarske hip hoperje Daara J pa recimo Dabyja Baldeja iz južnosenegalske regije Casamance. To je namreč vredno poudariti ob občasnih »očitkih« o domnevnemu pomanjkanju mladih in prodornih imen na afriški sceni. Poleg tega pa iz Senegala do nas že nekaj časa ne prihaja več samo izključno mainstreamovski mbalax, ampak tudi druge, novejše ali regionalne glasbene zvrsti, ki se morajo skoraj brez izjeme še vedno trdo boriti za svoje mesto ob močni konkurenci na domačih odrih. V to »kategorijo« gotovo sodi tudi v Dakarju rojeni Nuru Kane. Ta multinstrumentalist in vokalist je s svojo skupino Bayefall Gnawa in še nekaj gostujočimi glasbenimi prijatelji v začetku letošnjega leta izdal mednarodni prvenec Sigil, zvočno oziroma stilsko zelo samosvojo in markantno ploščo. To je skoraj v celoti akustičen album, ki ponudi posebno glasbeno-kulturno mešanico. Podobno, kot nam kažejo poznane izkušnje z delom njegovega rojaka Cheikha Lôja, je Kanejeva plošča še dalj stran od senegalskega popa à la mbalax. Besedila so sicer res večinoma zapeta v wolofu in delno v francoščini, iz Nurujeve glasbe pa že ob prvem poslušanju zlahka lahko zaslišimo vplive, ki so mu jih dala njegova potovanja oziroma bivanje izven rodnega Senegala. Od konca devetdesetih let namreč živi v Parizu, pred leti pa je nanj v umetniškem smislu temeljno vplivalo popotovanje po deželi Gnaw v Maroku. Od tod tudi zgovorno ime njegove spremljevalne zasedbe Bayefall Gnawa. Prvi del poimenovanja pa izvira iz njegovega verskega prepričanja, saj je Kane, zopet tako kot Cheikh Lô, privrženec baye falla, verskega gibanja in subkulture, ki izhaja iz muridizma, ene pomembnejših sufijskih bratovščin v Senegalu. Maroški glasbeni vpliv se po drugi strani jasno odraža v zvoku večine skladb na plošči, kjer Nuru Kane poleg vokala izpostavi predvsem svoje igranje na guimbri, občasno pa tudi na kitaro in tolkala. Člani njegove zasedbe sicer igrajo še zlasti na ngoni in različna – predvsem gnawaška − tolkala oziroma ropotulje. Največ pa je Nuruju izmed članov pri igranju, skladanju in aranžiranju pomagal kitarist in lutnjist Thierry Fournel. Omenjena zasedba je skupaj z Nurujem Kanejem torej bazirana v Parizu, kjer je bil posnet tudi del plošče. Večji del snemanja pa se je odvil na izoliranem škotskem podeželju, kjer so glasbeno in produkcijsko pri tem ključno pomagali še nekateri evropski glasbeniki predvsem na harmoniki, violini in flavti, kar da edinstveni zvočni kombinaciji Zahodne in severne Afrike še evropski pridih. Ta nenavadna kombinacija pa ne pomeni, da je glasba na albumu nepovezana ali celo begajoče »nekarakterna«. Daleč od tega, saj »zmes«, ki so jo Kane in prijatelji zakuhali, izpade kohezivna, sploh pa večplastna, eklektična in impulzivna. Poleg glavnega pečata gnawe, lahko govorimo predvsem o močnem bluesovskem pridihu v skladbah. Besedila segajo vse od »klasičnih« družbenih problematik sodobne afriške družbe, do opozarjanja na kulturna in zgodovinska bogastva Senegala in okoliških regij. Tako se med skladbami znajde že mnogokrat opevani otok nesrečnega slovesa, Gorée pri Dakarju, kjer je bila »zadnja postaja« afriških sužnjev, preden so odpluli na pot preko Atlantika. Spet je druga skladba posvečena svetovno znanemu senegalskemu zgodovinarju in antropologu Cheikhu Anti Diopu, zopet pa ni šlo seveda brez skladb, posvečenih ustanovitelju muridizma, Cheikhu Amadouju Bambi. Sigil nas dejansko vrača nazaj, v izvorne glasbene in geografske prostore Gnawe, temu pa doda vsebinski in energični pečat sodobnosti in karizmatičnosti Nuruja Kaneja. Vsekakor pogumna in izvirna plošča.

Janez Pirc