KEANE

Under the Iron Sea

Island, 2006

Leta 1999 so se štirje pobje preselili v London z namenom, da uspejo. Toda šele ob kasnejšem celjenju ran na neki francoski kmetiji so se z enim članom manj in ob novem gradivu, iz katerega so postopoma izpadale kitarske linije, zavedeli, da v temi tipajo za novim zvokom. Januarja 2003 so izdali prvi CD-singel za zakotno hišo Fierce Panda, plošček, ki so mu do albuma sledili še štirje drugi singli. Koncerti so bili vse bolj polni in zasledile so jih tudi resnejše založbe. Med ponudbami so se odločili za tisto, ki jim je pustila največ ustvarjalne svobode, in za isto, kot jo imajo U2. Leta 2004 so izdali Hopes And Fears, album, ki je preplavil svet, bil prodan v 5 milijonih izvodov in jim prislužil cel kup britanskih strokovnih in nagrad publike. Vse to zaradi novega zvoka? Bo držalo. Lahko bi mu rekli klavirska psihedelija, med oblaki leteča lirična fantastika, nikdar (do)končano plezanje po atomih in molekulah melodije, hoja po vodi harmonij in oktav. Rock brez kitar. Jajca brez jajc.

Sledilo je pričakovanje nadaljevanja, a vedelo se je, da Keane ne morejo zgrešiti. In tudi če bi, kako bi lahko? Ko enkrat izgubiš kitare (in pri tem uspeš), nimaš več kaj izgubiti. Under the Iron Sea je logično nadaljevanje brez pretresljivega razvoja, povedano drugače – še več istega. To je slabo ali pa dobro, odvisno od tega, kako vam zvenijo v osnovi. Sorodnosti na prvo žogo, ki bi jih bilo mogoče najti v današnjem glasbenem svetu, so Rufus Wainwright in Coldplay. S podobno naravnanimi grli in klavirskimi postopi jadrajo na nekih podobnih valovih. Če je prvi album Hopes And Fears navrgel kar sedem singlov, ki zlezejo v ušesa, predno se tega dobro zaveš, jih drugi ne bo. Dve leti je pač premalo časa za to. Veljalo bi staviti na kakih šest. Naj vidim, koliko preroka je v meni … Poleg U2-jevske Is It Any Wonder bodo radijske postaje vrtele še Nothing In My Way, Leaving So Soon, A Bad Dream, Crystal Ball in Try Again. Pri Keane ne gre za »preizkušene formule«, saj trio eruditivno eksperimentira znotraj svoje niše, kar bo verjetno počel, vse dokler se bo komu zdelo dovolj posrečeno. Že na dosedanje njihove single pa se je prilepilo toliko bonus komadov, da bodo tudi ti slej ko prej zakompilirani in mogoče se bo to zgodilo že v času do naslednjega albuma. In za konec - tudi vizualno se Keane držijo minimalističnih oblik bogatih barv in ustvarjajo njim lasten likovni in videosvet. Še posebej bodite pozorni na psihorealističen video Bedshaped s prve plošče!

Žiga Valetič