KEKELE

Kinavana

Stern's Music, 2006

Kongo/Kuba/NYC: zvezdniška kongoleška pevsko–kitarska zasedba z gosti iz Afrike in Kube ter močno newyorško latino spremljevalno skupino »rastura« predelave in prevedbe bolj in manj poznanih klasik kubanskega sona, guajire in rumbe v »kongo-rumbo«. Vse skupaj se v resnici vrti okrog kubanskega kitarista in pevca ter seveda avtorja številnih hitov Guillerma Portobalesa, ki je bil rojen leta 1911 in je nesrečno umrl v prometni nesreči na Puerto Ricu leta 1970. Njegova »specialnost« so bile »guajire«, čeprav je imel v svoji zbirki hitov tudi »sone«, »bolerose« in »guarache«. Na tem albumu se Kekele z izborom 12 skladb iz nje sprehodijo skozi njegov repertoar; od »popevk«, ki jih je napisal sam, pa do skladb, ki jih je samo izvajal, njihovi avtorji pa so bili legendarna Celia Romero in Nico Saquito pa Eliseo Grenet ter nekateri manj znani kubanski avtorji. Seveda so jih posamezni člani jedra zasedbe Kekele z občutkom »za staro« preparirali v njihov »izvorni«, kongoleški imidž. Torej v »kongoleško rumbo«. Kajti, kot še enkrat dokazuje obsežnejši spremni zapis k temu albumu, izvira »rumba« kot »n'kumba« iz Konga, na Kubo so jo zanesli številni sužnji, ki so bili tja prepeljani s tega področja. Nazaj je prišla ustrezno predelana že v 30. letih prejšnjega stoletja s pomočjo fonografov in plošč, da bi jo tamkajšnji glasbeniki ponovno posvojili in predvsem v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja še enkrat »prevedli« v domače zvočno-ritmično okolje ter jo nadgradili v enega najbolj prodornih afriških popularno glasbenih stilemov. Kekele so nastali leta 2000 v Parizu, jedro skupine pa so še vedno pobudniki nastanka: štirje zvezdniški pevci – Loko Massengo, Wuta Mayi, Bumba Massa in Nyboma Mwan'dido – in prav takšen kitarist Syran Mbenza. Tokrat so se okrepili še s štirimi svoje kategorije: pevcema M'bilio Bel in Madilujem Bialujem, kitaristom Papom Noelom ter v petih komadih še z izvorno kamerunskim saksofonistom Manom Dibangom. Za njimi pa stoji cel mali latino orkester kubansko-newyorškega porekla, ki ga je zbral venezuelski aranžer Nelson Hernandez, poznan predvsem po svojem delu s Celio Cruz in Oscarjem D'Leonom. Hernandez je za ta album prispeval godalne in pihalno-trobilne aranžmaje, bil pa je tudi njegov producent. Album so sicer snemali v studiih v Parizu in v New Jerseyju.

Če je njihov prvi album Rumba Congo poleg ducata novih komadov vseboval tudi »medley« klasik pionirja kongoleške rumbe Grand Kalleja in so na svoj drugi izdelek Congo Life uvrstili »medley«, sestavljen iz skladb, ki jih je izvajal Franco z Orchestre O.K. Jazz, je ta v celoti »hommage« Guillermu Portobalesu. V njihovi obdelavi so skladbe, ki jih je Portobales napisal ali pa vsaj izvajal in posnel, dobile namesto španskih nova besedila v »lingali«, ki pa niso prevod, ampak so tudi tematsko, po vsebini povsem nova. Na enak način so uporabljene tudi melodije, teme originalnih skladb. Nove skladbe samo temeljijo na originalih. Pesmi, ki jih je Portobales pel ob spremljavi kitare in v zasedbi tria ali največ kvarteta, so tu dobile bogato razgradnjo in nadgradnjo, kjer čez »charange« flavte in violine v posameznih ali pa vročih izbruhih trobil oziroma »funki« solov saksofona v drugih skladbah drvijo tipične kongoleške kitare, medtem ko se izmenjujejo glasovi posameznih pevcev ter iz ozadja pripevajo ostali sodelujoči. Jasno je, da so zato vse skladbe predstavljene s povsem novimi »lingala« naslovi, čeprav je pri vsaki pripisan tudi originalni španski. Plošča zagotovo doseže vrhunce v treh skladbah, v katerih je prva pevka Mbilia Bel, katere glas in način petja daje temu albumu neizbrisen pečat. Med temi tremi je tudi osrednji in hkrati tudi najdaljši komad albuma Ba Kristo (originalno eden izmed največjih Portobalesovih hitov La carretero), ki ga odpoje izmenično v duetu z newyorško latino pevko Isabelo Martinez. Izmed ostalih pevcev izstopa Nyboma – ne nazadnje tudi kot domiseln prirejevalec skladb, ki jih odpoje. Preslišati pa prav tako ni mogoče solov, ki ju prispevata oba kitarista – še posebno elegantnih akustičnih posegov Pape Noela –, in pa značilno arhaično zvenečih pasaž saksofona Manu Dibange, kadar se pač pojavi v posameznih skladbah. V glasbi na albumu Kinavana sta se tako tesno kot v samem naslovu prepletli Kinshasa in Havana, s tem pa kongoleška in kubanska rumba, v eno samo zmes - rumbo, seveda. Kaj naj rečem: udarno in briljantno izvedeno; kot naročeno za vroči poletni čas, ki je skoraj že za nami.

Zoran Pistotnik