MEDESKI, MARTIN and WOOD

Note Bleu: The Best of the Blue Note Years 1998–2005

Blue Note/Dallas, 2006

Newyorška trojka, gostja letošnjega ljubljanskega jazz festivala, je v vseh letih delovanja (zbrala se je leta 1992) ohranjala visoko raven muziciranja, ki pa je hkrati ostajalo žanrsko izmuzljivo, nikoli končno poimenovano, nikoli čisto in premočrtno. Nekateri jih zaradi tega niso marali in njihove glasbe niso jemali resno, drugi pa so jih objeli z obema rokama, saj so v novodobni mešanici žanrov po eni strani uzrli eno od možnih poti k oživitvi posamičnih zvrsti, po drugi pa zaslutili porajanje neke nove muzike, ki z jemanjem navdiha iz raznolikih zvrsti kaže tudi na potrditev stare resnice, da imamo le dobro in slabo glasbo, obenem pa ročno ponuja dokaz, da mora vsaka zvrst prisluhniti času, v katerem jo igrajo in ne more ostati za vedno kanonizirana.

Njihov eklekticizem, v katerem si roko podajajo (med drugim!) jazz, improvizacija, elektronika, rock, hip hop, latino in blues, ni bil nikoli samemu sebi namen. Iz glasbe same je slišati, da trojka takšno mešanico igra, ker čuti, da je možna in potrebna, ter kajpak, kar sploh ni nepomembno, ker jim je neznansko všeč in v tem blazno uživa. Letos objavljena kompilacija na enem mestu združuje izbrane komade z njihovih petih albumov, ki so jih objavili za založbo Blue Note. S tem izidom avanturistična trojica zaključuje drugo obdobje svojega delovanja, saj se je odločila, da bo poslej objavljala pri lastni založbi Indirecto (pri njej so leta 1997 že objavili album Farmer's Reserve, zadnji pred podpisom pogodbe za Blue Note, ter leta 2002 še koncertni Electric Tonic), s čimer naj bi si pridobili več umetniške svobode. A glede na pričujoči album, s katerim so potegnili črto nad sodelovanjem z Blue Note, jih tudi ta založba ni omejevala pri njihovem ustvarjanju. Kompilacija nazorno pokaže vso bogastvo vplivov, ali bolje rečeno referenc in naslanjanja, ki jih trojica pridno uporablja v svojem navdihnjenem muziciranju. Da je bilo delo banda vseskozi koherentno in prepoznavno, priča tudi dejstvo, da se ta album, čeprav je zbirka, sliši kot kakšna njihova redna izdaja. Komadi si namreč sledijo izjemno tekoče, vseskozi imaš občutek, kot bi šlo za en daljši komad, ki se le preliva iz enega zvočnega razpoloženja v drugo. Ves čas je prisotna še ena značilnost banda, enakopravna zastopanost vseh treh inštrumentov, kajti čeprav nosilno melodijo in groove ponavadi pletejo klaviature Johna Medeskija, sta vložka basista Chrisa Wooda in bobnarja Billyja Martina prav tako pomembna, saj nikoli nista »le« spremljevalna glasbenika, marveč je njuna vloga v tem, da razgibata, popestrita, dodatno zamešata že tako dodobra »zamešan« groove. Album nudi tudi kar nekaj komadov, ki jih je trio posnel ob pomoči gostujočih glasbenikov (kar je še ena njihovih posebnosti; na ljubljanskem nastopu se jim je pridružil John Scofield), kot so Marshall Allen (iz Sun Ra Arkestra), DJ Logic ali Marc Ribot. Tudi zato ponuja album imeniten vpogled v zvočne postavke delovanja tega samosvojega tria, poleg novincev, ki so band šele začeli odkrivati, pa je zaradi posebej skrbno zloženih komadov lahko zanimiv tudi za tiste, ki band že poznajo (slednji bodo nemara posegli po bonus izdaji, na katerem je še dokumentarni film).

Mario Batelić