Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: BIGor
ONEIDA
Happy New Year
JagJaguwar, 2006
Trojka, zavita v ogrinjalo imena Oneida, štepa ploščo za ploščo in živi po nekonvencionalnih pravilih, ki jih nikoli ne prilagaja zahtevam trga, biznisa in časa. Je nad prevladujočimi pravili glasbene industrije in se ne ukvarja z odvečnimi stvarmi. Iz te samonikle drže izvira njena samosvoja godba. Če si vzameš čas in v več kot desetih urah kronološko preposlušaš album za album Oneide, se ti bo razkril njen zavidljiv ustvarjalni napoj. Z drznim in prodornim pristopom nenehno preooblikuje svojo podobo. Je že res, da se skupina naslanja na psihedelijo zgodnjih Pink Floyd, Grateful Dead in ostalih psihedelikov in otrok cvetja šestdesetih. Je že res, da je nevarno blizu krautrockovskim vibram Neu! in Can, in da se nenehno igra s hudičem, a to je le njen navdih in črpališče. Na doslej prehojeni poti, ki traja že več kot deset let, je marsikaj preizkušala. Štartala je z vetrom južnjaškega rocka, ki so ga z distorzičnostjo zmleli v repetitivni minimalizem. Ekperimentalno poigravanje s tem križancem jih je pripeljalo do zaokrožnega in prepoznavnega zvoka, ki ga je zakoličil album Anthem of The Moon. Preskakovanje med radikalnostjo in skrajno lepim in nežnim mirovanjem je postala njena igra, s katero raziskuje in odkriva lastnosti repeticije in harmonije. S pravljičnim navdihom nas nevarno zapeljuje, z ambientalno psihedelijo nas poriva v sredino šestdesetih, v legendarni londonski psihedelični klub UFO, kjer na novo odkrivamo čare svetlobne animacije, radosti halucinogenih drog in moč hrupa. Z novim albumom Happy New Year se nam razpre kotinuiteta Oneide. Pravzaprav nič novega, bi lahko sklenili. Njene zametke in nastavke brez težav zasledimo na preteklih albumih. S tako preprostim konceptom, s povzemanjem in spreobračanjem že ustvarjenega in doseženega je nastal album, ki lagodno zagrabi in nam ponuja prvovrstno udobje. Osnovna kombinacija bobnov, basa in orgel je prepletena s številnimi akustičnimi in analognimi zvoki, ki posegajo po techno in elektro vzorcih, a nikoli ne zadihajo mehansko. Nepremagljiva lastnost Oneide je njena otipljivost, njena človeškost. Vsaka pesem je začinjena s toplim žarom, pa naj bo to tripaška Up With People, v kateri trčita milijonski rave z neopostpunkovskim rezanjem žil, ali You Can Never Tell, s katero so priklicali duh Velvet Underground, ali Reckoning, ki odzveni kot poklon Sydu Barrettu. Vsaka skladba ima svoj čar, je pa sestavni in nepogrešljivi del celote. Ta celota pa ni plošča, ampak Oneida sama, ki bi lahko zadnjih pet albumov izdala v katerem koli zaporedju. Vizija tega brooklynskega tria temelji na konsistentnosti in dodelanosti.
BIGor