OOIOO

Taiga

Thrill Jockey, 2006

Ime japonskega ženskega kvarteta ima dvojni pomen. Lahko je binarna kombinacija ničel in enic, lahko je tudi kombinacija črk, ki prav tako napeljuje na prvobitno izraznost, skoraj onomatopoetično primarnost. To je še bolj razvidno prav na ploščku Taiga, ki spet z naslovom napeljuje na dvoje – v japonskem jeziku je Taiga velika reka, v ruskem, globalno prevzetem, gozd. V vsakem primeru se OOIOO vračajo k naravi. Začetni digitalni minimalizem so zamenjale za organsko obrednost, vrnile so se k izreku starih dobrih The Slits: »Na začetku je bil ritem.« Od tu izhaja vse, končno je vodja plemena bobnarka Yoshimi P-We, ona narekuje smernice, določa, kam se bo določena kompozicija obrnila in kam bo šla. In gre marsikam. Uvod je bombastičen; ob spremljavi bobna vodja kliče svoje pleme, ta ji v zboru odgovarja. Iz odrezavih klicev lahko sklepamo, da gre za pripravo na boj, morda lov, vsekakor za osvoboditev civilizacijskih spon oziroma norm. Gre za drug prikaz natanko opredeljene japonske delovne etike. Vendar se kasneje OOIOO počasi razlezejo, tečejo kot velika lena reka, takrat lahko izkažejo improvizacijske sposobnosti. Yoshimi poprime za trobento in umiri začetni drnec. Na poti OOIOO preskočijo še v beli funk, prečijo skoraj industrijsko srhljiv predel, ki bi ga bili veseli tudi 23 Skidoo, od sodobnikov pa bodo zastrigli z ušesi newyorški Liars, saj so z letošnjo ploščo Drum's Not Dead z druge strani prišli do podobnega rezultata. Vsi zapisi na plošči Taiga imajo v naslovih tri črke brez pomena, besedila, kar jih je, so v nekakšni brbljavi japonščini, torej nimajo namena biti razumljena. Sporočilo je s tem še bolj jasno, OOIOO se ozirajo še dlje nazaj v človeško prvobitnost.

V nečem pa OOIOO vseeno niso uspele. Ni jim uspelo prikriti lastnih preteklih deset let, v tem času so pač izgradile prepoznaven glasbeni karakter in sedaj je vse, kar koli že počnejo, vpeto v to. Naj si bo njihovo igranje še tako razposajeno in osvobajajoče, zadaj ždi desetletje tehniškega izpopolnjevanja in Taiga je tudi v tem smislu njihova najboljša plošča.

Obrnimo takole; OOIOO bi brez težav nastopile na kar nekaj domačih festivalih. So dovolj eksotične, da bi se izkazale na Drugi godbi, dovolj svobodne in odprte za Jazz Cerkno, a najbolje bi se počutile v gozdu ob reki, na Sajeti.

Janez Golič