PET SHOP BOYS

Fundamental

Parlophone/Dallas, 2006

Neil Tennant in Chris Lowe sta se spet oglasila na kavi in malce pokramljala o stanju na planetu in življenju na splošno. Z albumom z novim bizarnim imenom, kakršnih smo pri njiju že vajeni, in repertoarjem, ki smo ga od starih plesnih mačkov glede na družbeno-politično stanje v njuni domovini Veliki Britaniji in sploh po svetu lahko pričakovali. Pa pojdimo lepo po vrsti. Pet Shop Boys že od začetka osemdesetih izvrstno kljubujeta zmotnemu prepričanju, da je plesna glasba pofl, namenjen ignorantski množici, ki ji je samo do tega, da se ima fino. Njun sodobni wildovski pop intelektualizem je vedno vplival na socialno-glasbeno »štimungo« katerega koli obdobja v zadnjih dobrih dvajsetih letih in njuni albumi so letom, v katerih so izšli, vedno dali neizpodbiten pečat introspekcije in estetike. Pomislite samo na West End Girls ali Suburbio, v katerih sta povedala več o britanski družbi kot marsikatera takrat napisana doktorska disertacija na to temo. Ali pa na It's A Sin, Left To My Own Devices in Metamorphosis, v katerih je Neil tako lepo zaokrožil lastno najstniško bedo in vsakdanje trpljenje, izzvano z dvomi in strahovi glede lastne seksualnosti in ljubezenskega življenja. Minimalna pop elektronska glasbena podlaga, ki se je mestoma razbohotila v srednjeveško temačni, vendar izredno impresivno glamurozni klasični spremljavi, je samo dodala piko na i.

Fundamental v svojem bistvu ni nič drugega kot odraz današnjih družbeno-političnih razmer in seveda Neilovih najnovejših kontemplacij na to temo. Uvodna Psychological z mračnim pop ritmom napoveduje precej resno vzdušje, ki spremlja celoten album. Težave s preganjavico in drugi psihološki problemi, ki se jih Neil dotakne v uvodni pesmi, se pravzaprav nanašajo na celotno današnjo družbo, ujeto v krču zaradi strahu pred terorizmom in priseljenci (Indefinite Leave To Remain), ki se poskuša na absurdne načine zaščititi pred neizbežnim, v ta namen sklepa nenavadne smrtno nevarne politično-ljubezenske zveze tipa Blair in Bush (I'm With Stupid) in s tem generira novo raso »sterilnih, brezhibnih, racionalnih in popolnih« bitij-robotov (Integral). Če se pesmi bolj ali manj dotikajo istih tem, se v zvočnem smislu precej razlikujejo. Indefinite Leave To Remain tako izzveni kot balada, ki bi jo zlahka lahko imeli za ljubezensko. Kar pravzaprav tudi je. Ljubezenska pesem priseljenca, ki si želi v ljubljeni novi domovini najti svoj prostor pod svobodnim soncem, seveda vse to pod pogojem, če mu bo ljuba vladna administracija blagovolila dati dovoljenje, da tam tudi ostane. I'm With Stupid je poskočna pop pesmica, ki je s svojim enostavnim ritmom že naredila vtis na širše občinstvo, Integral pa je odlična, tipično petshopboysevska pop himna, v kateri mestoma popačen Neilov vokal in nekoliko bolj energična izvedba poskrbita, da se že tako grozljiva napoved za prihodnost v tovrstni znanstvenofantastični preobleki zdi še bolj srhljiva. Iz palete družbeno-politično nastrojenih pesmi izstopa Numb, ki sta si jo Neil in Chris sposodila pri eni izmed najbolj vplivnih in uspešnih tekstopisk in skladateljic sodobnega časa Diane Warren. »I wanna be numb, I don't wanna feel this pain no more,« poje Neil, medtem ko orkestralna spremljava v ozadju še napihne patetično nabuhlost pesmi in s tem poskrbi za manj intelektualen in veliko bolj človeški zapis razočaranja nad stanjem v svetu. Temu nasproti stoji Twentieth Century, v katerem Neil razgali svojo deziluzijo nad levičarsko strujo, v katero je še nekaj let poprej tako (slepo) verjel. »I bought a ticket to the revolution and I cheered when the statues fell. Everyone came to destroy what was rotten but they killed off what was good as well,« poje Neil, s katerim gotovo več ali manj vsi delimo bolj ali manj podobno razočaranje.

Album kljub vsemu odlikujejo predvsem pesmi, ki se oddaljujejo od socioloških tem. Odlična pop pesem The Sodom and Gomorrah Show, ki bo gotovo miljenka radijskih DJ-jev, na primer, nadaljuje serijo pripovednih pesmi, ki govorijo o seksualnem odraščanju; prelepa balada I Made My Excuses and Left se spet dotakne Neilovega nesrečnega ljubezenskega življenja, v baladi Casanova In Hell pa je zaslutiti njegov intelektualni čut in ljubezen do zgodovinskih zgodb. Tokrat se osredotoči na Casanovo in mit o popolnem ljubimcu, ki je za Neila zgolj to, napihnjen mit, za katerim stoji osramočeni Casanova, ki »couldn't get an erection ... he finds himself a laughing-stock«. Daleč najboljša pesem na albumu pa je nekoliko bolj plesno klubsko obarvana Minimal, ki v veliki meri spominja na štikle zasedbe New Order. Pri tem si ne morem kaj, da ne bi z nostalgijo in vlažnimi očmi pomislila na tisto enkratno Neilovo sodelovanje z Electronic, duetom, v katerem sta svoje moči združila Bernard Sumner in Johnny Marr … Kakor koli, Minimal gotovo predstavlja trenutek, ko Neilovo in Chrisovo sodelovanje z legendarnim pop producentom Trevorjem Hornom obrodi najlepše in najbolj sočne sadove. Zaradi katerih Pet Shop Boys še vedno sta to, kar sta vedno bila. Pop intelektualca par excellence, v družbi katerih je vedno vredno popiti tisto popoldansko kavo z začetka tega sestavka. Do naslednjega obiska, seveda.

Marta Pirnar