JANEZ RAMOVEŠ, URŠULA RAMOVEŠ IN FANTJE Z JAZBECOVE GRAPE

Staroselski ciklus

Cankarjeva založba, zbirka Poezija, 2006

Ugotavljam in veseli me, da gre umetniškemu krogu okoli pesnika Janeza Ramoveša z ustvarjalnega vidika vedno bolje. Že druga zgoščenka njegove žene Uršule Ramoveš Na sunčn dan sm se z beciklam pelu (Sanje, 2003), na kateri je poslušalcem ponudila uglasbeno moževo poezijo, je bila presežek in razvada za ušesa. Sledila je posthumna izdaja posnetkov Janezovega soseda Braneta Frlica Poljanski blues (Sanje, 2005). Na tej plošči je moč prisluhniti kar šestim izmed devetih pesmi, katerih besedilni del predstavljajo Janezovi verzi, uglasbil pa jih je poljanski »ljudski godec in bluzer« Frlic. (Glej Musko št. 9+10/05). Omenim naj le, da gre za čudovit izdelek in resnično ganljivo umetniško interpretacijo. Seveda nikakor ne gre spregledati pesmi zakoncev Ramoveš Ke sa zelenele hoste, ki jo je na svojem albumu Antisong (Sanje; Juhu Recordings, 2005) odlično odinterpretiral Aleš Hadalin, drugače tudi sam eden izmed fantov iz Jazbecove grape.

Sedaj pa je Cankarjeva založba v svoji zbirki Poezija izdala najnovejšo pesniško zbirko tu obravnavanega pesnika. Knjigi je priložena zgoščenka, na kateri je moč slišati glasbo, ki je kratko malo čudovita. Na CD-ju je namreč poleg dveh Janezovih recitacij tudi osem Uršulinih uglasbitev moževe poezije, katerih glavna odlika je enostavnost melodij in preprostost aranžmajev – zreducirano na ubrano petje vodilnega ženskega vokala in treh spremljevalnih moških. A ravno ta glasbeni minimalizem daje »močnim« besedilom dovolj prostora za dihanje in vse skupaj deluje, »da gredo kocine pokonci«.

Poleg naštetega sta na plošči še dva komada: Summertime in Piisn, ke ja j piiv adn, ke j pol hmal umaru. Pri prvi pesmici je na Gershwinovo melodijo gospod Ramoveš napisal novo besedilo, ki sicer v sebi nosi duhovito domislico, a problem je v tem, da komad s svojo jazzy melodiko nekako ne paše v to »staroselsko« glasbeno zbirko. Po moje najslabši trenutek plošče.

Zato pa zaključna Piisn, ke ja j piiv adn, ke j pol hmal umaru zaokroži ploščo, da je bolje ne bi mogla. Gre za Frličevo melodijo, ki zaključuje tudi njegov album. Obe varianti sta več kot verodostojni, s tem da je tista z Branetove plošče bolj gostilniška, kar je glede na ostali tam predstavljeni material tudi edino smiselno. Pri tu pričujoči različici pa je bolj opazno strukturirano stopnjevanje občutij, tako da je konec pesmi veliki emotivni finale – tako samega komada kot celotnega ciklusa – in poslušalec hočeš nočeš mora pritisniti »repeat«! Ta pesem je tudi edina z instrumentalno spremljavo: klavir in bršljanov list. Solo na bršljanov list je odpihan simpatično, pri klavirju pa me nekoliko zmoti sama produkcija snemanja – mogoče je posnet »preblizu« pa tudi zveni malo preveč pompozno. Verjetno bi pianist Joži Šalej za to pesem potreboval le nekoliko bolj »zjahan« klavir, da bi vse skupaj izzvenelo bolj toplo ... A to je le malenkostna opazka.

In da povzamem vse skupaj v dvobesedni slengovski frazi: Čista zmaga!

Viktor Škedelj - Viki