Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matic Slapšak

RED HOT CHILI PEPPERS

Stadium Arcadium

Warner / Nika, 2006

Red Hot Chili Peppers imajo za seboj dobrih dvajset let nadvse divje in nepredvidljive glasbene vožnje, kjer so bili padci morda pogostejši od vzponov, če ne pogostejši, pa so bili zato toliko bolj strmi in boleči. Pa če preskočim zgodovino, prevelike odmerke mamil in menjave članov ter njihove najboljše in najslabše plošče … Stadium Arcadium je dvojna plošča s kar 28 skladbami, ki za skupino pomeni prelomen korak predvsem v eni točki – ali se bodo končno oddaljili od predvidljivosti in tudi enoličnosti preveč komercialnih plošč Californication in By The Way ali pa bodo podobno kot Santana slepo prepričani v uspeh nadaljevali prevečkrat prežvečeno formulo (ne)uspeha.

Skupine dandanes ob snovanju novih plošč vedno ustvarijo vsaj še enkrat več skladb, kot jih je na koncu tudi objavljenih – od recimo 30 jih izberejo 15 ali še manj, vnaprej določijo 5 uspešnic in upajo, da bodo radijski uredniki in predvsem oboževalci nasedli. Red Hot Chili Peppers so seveda dovolj izkušeni, hkrati tudi finančno dovolj brezskrbni, da se takšnim igricam lahko izognejo. A vendar bi bila Stadium Arcadium lahko imenitna enojna plošča, ki bi jo nemudoma postavil ob bok mojstrski BloodSugarSexMagik.

RHCP so Stadium Arcadium razdelili na Jupiter in Mars in kdo bo pomislil na Load in Reload (Metallica), Mesmerize in Hypnotize (System Of A Down) ter Reise, Reise in Rosenrot (Rammstein) – izjemne dvojne (četudi izdane kot enojne) plošče, kjer pa nekaj skladb vseeno deluje kot nepotreben balast in ovira do oznak »mojstrovina« in »brezčasno«. Tako izkušena skupina na čelu z izjemnim producentom (Rick Rubin) bi na neki točki morala potegniti črto, morda ustvariti nek koncept ali vsaj rdečo nit, tako pa bo Stadium Arcadium obvezen del zbirke njihovih najbolj zagrizenih oboževalcev, drugi pa se bodo v izobilju nove glasbe (za)dušili.

Tisti, ki dajete prednost glasbi, boste v tej plošči vsekakor uživali – pa naj ste oboževalec ali ne. RHCP so se skozi leta odmaknili od funka in postali predvsem razigrana rock skupina, ki jim ni tuj niti pop niti blues, funk pa ostaja v izrazu kot začimba, ki da tisti pravi okus. Vedno zanesljivi in nadvse prilagodljivi bobnar Chad Smith je ob snemanju zagotovo užival s soborcema – Flea je na basu virtuozen in razigran, nepredvidljiv in po vsakem poslušanju boljši, od prvega poslušanja dalje pa je jasno, da je plošča zanimiva predvsem (da ne rečem zgolj) zaradi izjemnega kitarista Johna Fruscianteja (ki je lani, mimogrede, izdal šest solističnih albumov!). Izredni rifi, spremenljiv ritem, jedro in hrbtenica skladbam, neverjetni solistični vložki, prehodi in prepleti z drugimi inštrumenti, dopolnjevanje glasovnih linij … skratka, duša in telo plošče. Seveda ne smem biti krivičen do pevca in pisca besedil Anthonyja Kiedisa, ki deluje samozavestno in suvereno kot že dolgo ne, a kljub vsemu ostaja grenak priokus, da je bil tokrat popolnoma zasenčen – Rubin je vsaj na tem mestu opravil odličen posel in glas v »skandinavskem« duhu spojil z glasbo, pogosto poetična in morda zgolj Kiedisu jasna besedila sicer ne pridejo do izraza, kljub temu pa bo večina seveda dojela bistvo.

Ob Stadium Arcadium sprva ostanete brez besed, a vas lahko kaj kmalu začne dušiti in bremeniti, saj potrebuje čas in večkratno poslušanje, ker je vsega preprosto preveč. Vsekakor pa si zasluži priložnost in vso vašo pozornost.

Matic Slapšak