BRUCE SPRINGSTEEN

We Shall Overcome, The Seeger Sessions (CD + DVD)

BRUCE SPRINGSTEEN and THE E STREET BAND

Hammersmith Odeon London '75 Live

Sony, 2006

Novemu Springsteenovemu albumu, prvemu, ki ga avtorsko ni podpisal sam, ne morem peti zares vzvišene hozane. Na začetku je bila zamisel videti seveda zelo zanimiva; glede na odličnost albumov Nebraska, Ghost Of Tom Joad in tudi Devils And Dust in njihovo usmeritev izid plošče Seeger Sessions ne bi smel biti preveliko presenečenje. Springsteen je že pred leti prispeval dve odmevni in zares inovativni priredbi Guthriejevih pesmi (This Land Is Your Land in Vigilante Man) – takrat je imel še, kot on temu pravi, svoj »rockerski glas«, ki ga je nekje l. 1995 zamenjal za »folkovskega« in to uspešno, z izjemo priredbe Seegerjeve We Shall Overcome leta 1997, ki je bila vokalno popolnoma omledna. Ampak potem je tako ali tako delal druge stvari. »Predogled« nove plošče je zvenel obetavno. John Henry je še vedno ena boljših izvedb na plošči in poleg Pay Me My Money Down pravzaprav edina, ki res upravičuje »kvaziirsko-cajunovsko« veseljačenje in pristop k Seegerjevim pesmim, ki bi v bolj rockerski podobi springsteenovsko-guthriejevskega Vigilante Mana izpred let lahko bil zares dober in inovativen. Namesto tega je Springsteen raje noto za noto ukradel priredbo pesmi Shenandoah z zame še vedno zelo dobrega, sicer pa vesoljno popljuvanega Dylanovega albuma Down In The Groove (1988), in se s svojim poznavanjem folk glasbe na priloženem DVD-ju širokoustil pred glasbeniki, ki to počnejo že vse življenje in so se prišli v Springsteenovo hišo, kjer je v sproščenem vzdušju potekalo snemanje večine pesmi, predvsem poklonit Seegerjevi legendi, ne pa potrjevat udeležbe v razkazovanju Springsteenove posesti. Glasbeniki so seveda odlični, ampak tej glasbi navkljub vsemu (tudi zato, ker je Springsteen preveč v ospredju, kolektivni duh pa malce preveč v ozadju) umanjkajo prava folkovska »jajca«, ki jih je Pete Seeger zares premogel in ki jih premore tudi Springsteen, če hoče. Kot je nekoč, leta 1993, sam rekel (in odlično pokazal v pesmi Red Headed Woman): »Back to our roots!« V pesmih John Henry, Pay Me My Money Down in My Oklahoma Home mu je celo uspelo ujeti tisto, kar naj bi Seegerjeva/ameriška folkovska zapuščina v obliki folkovskega orkestra za žur dejansko bila, We Shall Overcome pa raje poiščite v kaki drugi izvedbi; tudi pesmi Froggie Went A Courtin' sta se Elvis in Dylan svojčas lotila dosti bolj s srcem. S tem da nikakor ne dvomim, da Springsteen to glasbo zares ljubi in spoštuje. To je navsezadnje dokazal že v preteklosti. Če že dolgo niste vsevdilj plesali in veseljačili, ne da bi vas pri tem preveč zanimala resnična razmerja v glasbeni zgodovini, potem priporočam.

Vse kaj drugega pa velja za posnetek razvpitega londonskega koncerta E Street Banda leta 1975. To je tisti slavni koncert s plakati: »London je končno pripravljen na Brucea Springsteena,« ki jih je sam Springsteen jezno trgal z zidov. Koncert je znamenit tudi zaradi neverjetne uigranosti benda, čeprav so to bili šele začetni nastopi za nova člana Roya Bittana in Maxa Weinberga (pridružila sta se med snemanjem albuma Born To Run), ko sta odšla Boom Carter in David Sanctious. Repertoar obsega izvrstne izvedbe pesmi s prvih dveh Springsteenovih plošč in izbrano z nove, Born To Run, med katerimi prednjačita izvedbi Thunder Road in Jungleland. Bend učinkovito oživi tudi bodiddleyjevski mit (v avtorski pesmi She's The One) in vznemirjenost ritma in bluesa iz zgodnjih šestdesetih z nekaterimi priredbami (Quarter To Three Garyja US Bondsa ali Detroit Medley). Springsteen na turneji Born To Run še ni delal tako akrobatskega rock šova kot potem pozneje v osemdesetih, pa tudi tako zelo zgovoren še ni bil, je pa zato s svojo odrsko pojavo več kot odlično podprl zgodbe iz svojih zgodnjih pesmi in vzdušje je odlično. Tako pade tudi desetletja star mit, da so v Odeonu E Streetovci zanič igrali. To se je dolgo govorilo, tudi sam Springsteen nekaj časa, ampak še zdaleč ne drži. Posnetek kvečjemu dokazuje, kako pomembno je, da je končno v celoti izšel na plošči. Komplementaren album je videoposnetek koncerta, ki je na voljo v jubilejni izdaji plošče Born To Run (glej Musko, št. 1-2/06).

Matej Krajnc