Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matic Slapšak

THE STROJ

Cona

Stroj Music, 2006

The Stroj ni več le skupina »prešvicanih« tipov (in enega dekleta), ki v večini nesmiselnem smislu nabijajo po sodih in drugem odpadnem materialu, ampak postaja pravi konglomerat zvokov in bržčas ena redkih slovenskih skupin z zares lastnim zvokom in glasbenim izrazom.

Prvi dve plošči – Ventilator in Gremo! – sta si bili precej podobni in tudi nastopi kolektiva The Stroj so si bili skozi prva leta nekoliko preveč podobni. Nato se je »mašina« začela razvijati – v svoj pogon so začeli dodajati nove inštrumente, z različnimi kombinacijami se je širilo žanrsko polje, iz odpadnih materialov so začeli izdelovati povsem unikatna glasbila, v glasbila so spreminjali delujoča (avtobus) ali pa zavržena (vagonska cisterna) vozila. The Stroj so še vedno žanrsko neopredeljivi, z gibanjem in z vso žanrsko raznolikostjo ter zavrženim materialom ustvarjajo zvok, ki nas obdaja na vsakem koraku – zvok Narave. Tokrat so The Stroj šli še korak dlje in začeli ne le igrati, temveč so se začeli tudi igrati. In če se boste izgubili v igrivosti njihovega poigravanja, je to zasluga zares različnih inštrumentov, kjer (vsaj na plošči) prvič slišimo tudi pihala in trobila, kar daje zvoku zelo jazzovski pečat, hkrati pa poskrbi za vsaj navidezne improvizacije. Tu so (ne)običajni sodi, raznolike cevi, brusilke, kozarci … svoje k zvoku dodata zdrobljeno steklo in kovina, saj je slišati polno šumov, zvončkljanja, žvenketanja, škripanja in ropotanja. Vibrirajoč, didgeridooju podoben zvok ostaja, ravno tako primitivnost in hipnotičnost bobnanja, mnogo več je ritmičnih prehodov in poudarkov, dramatičnost je vse večja, tudi po zaslugi nepredvidljivih odmevov. Tako se v zvok Narave mešajo drum'n'bass, jazz v mnogih podobah in variacijah, plemenska izvirnost in hipnotičnost, klasični minimalizem in bigbandovsko bogastvo zvoka. Ob zares izjemnih Marjan, Nimetu, Trans Tanz in Kriscalni ter preostalih skladbah, ki tvorijo te neverjetno homogeno ter brezčasno glasbeno gmoto, velja prav posebej izpostaviti še tri skladbe. Uvodno Krog, ki je zelo minimalistična in z laibachovsko dramatičnim pripovedovanjem predstavlja nekakšen manifest The Stroj, drzno, na flavti, sicer pa zvokovno neverjetno polno predelavo Metall Aus Metall Kraftwerk, ki jo je sicer moč najti tudi na zbirki Trans Slovenia Express Vol. 2, in zaključno Čas, kjer je razgibana in minimalistična glasba potisnjena nekoliko v ozadje, da bi do izraza bolj prišlo tudi bogastvo glasov. Da, ta stroj tudi govori! In če nekoliko parafraziram manifestovsko misel Kroga: »Being the Machine never felt so good!« – »Listening to The Machine never felt so good!«

Matic Slapšak