TREVOR WATTS

World Sonic

Hi4Head Records, 2005

Trevor Watts, že dolgo legenda in ena ključnih osebnosti sodobnega britanskega jazzovskega dogajanja, je seveda že dolgo tudi glasbena osebnost planetarnih razsežnosti. Ob njegovi široki poznanosti in prepoznavnosti ter pomembnosti njegovega dela pa po vključenosti glasbenih elementov različnih kultur v njegovo snovanje ter po sodelovanjih z glasbeniki z različnih koncev sveta zadnja leta to svojo razsežnost krepi tudi s svojo koncertno prisotnostjo v kar najbolj različnih in oddaljenih deželah na vseh kontinentih tega planeta. Izmed tistih iz zadnjega obdobja naj omenim samo Kitajsko, Haiti in Novo Zelandijo, na ta način je prepotoval večji del Južne Amerike, v Mehiki pa zdaj sodeluje z zanimivim tokalcem Gibranom Cervantesom, ki je poleg tega tudi iznajditelj in izdelovalec novih glasbil, med katerimi je posebej uspešno »urukungolo«. Z njim ter s tolkalcem in pevcem Jamiejem Harrisom, s katerim je za založbo Hi4Head v duetu pravkar izdal album Live in Sao Paulo, Brasil, prihaja to jesen na evropsko koncertno turnejo, posnetki te zasedbe pa že tudi čakajo na izid.

Toliko zgolj v ilustracijo ustvarjalne živahnosti tega izjemnega ustvarjalca, ki je svojo glasbeno kariero pričel že sredi 60. let prejšnjega stoletja tako, da je v sodelovanju s tamkajšnjimi najbolj samosvojimi glasbeniki praktično vzpostavil sodobno britansko jazzovsko sceno. Pozneje je zakoračil še bolj po svoje, se v celoti oprl na svoje zmožnosti in na lastno infrastrukturo ter se podajal izključno v projekte, nad katerimi je sam ohranjal ves nadzor. 90. leta so bila uspešno obdobje njegovih projektov, ki jih je ustvarjal pod skupnim imenovalcem Moire Music, v to tisočletje je vstopil s projektom The Celebration Band, zadnjih nekaj let pa se vrača v bolj komorno, bolj intimno okolje. Tako je bil njegov zadnji album, ki smo se mu posvetili v tej reviji, duet s pianistom Veryanom Westonom 6 Dialogues, najnovejši že omenjeni album, ki je ravnokar izšel, je posnel v duetu s tolkalcem Jamiejem Harrisom, vmes pa je lani konec leta objavil pričujoči album. Pravzaprav se ne spomnim, da bi pred tem Watts že posnel oziroma predvsem izdal album s solističnim recitalom. Preverjanje kaže, da je to njegov do sedaj edini dostopni dokument takšnega najbolj intimnega ustvarjalnega akta. To intimnost dodatno poudarjata še vsaj dva elementa: okoliščine nastanka in seveda vsebina. Od lanskega februarja pa do aprila je Watts v lastnem ARC Studiu v domači hiši v Hastingsu posnel 18 avtorskih miniatur za altovski saksofon, jih nato sam tudi studijsko obdelal, nato pa jih je izdala specializirana butična založba Hi4Head Records, za katero stojita Barry Guy in seveda sam Watts.

Trevor Watts s svojimi 18 miniaturami na albumu, s svežino, tehniko in še posebej drobnimi domislicami spet preseneča. Zvočno fascinantno je, kaj vse mojster spravi v povprečen tri minutni časovni okvir teh skladb, ki so seveda ne glede na predloge, ki so bolj ali manj z leti v spomin, podzavest in prste naložene plasti glasbenih izkušenj, dejansko spontane kreativne izpovedi – tokrat tudi s pomensko opredeljenimi naslovi, ki dajo slutiti, da je za njimi tudi neka zgodba, asociacija, izkušnja ali vsaj z zunanjim impulzom povzročen navdih. Seveda se ob tem Watts tudi razgali v vseh razsežnostih svojega impresivnega obvladovanja instrumenta, svoje brezhibne tehnike, katere pomemben prepoznaven element, ki definira prej omenjeno zvočnost, je zanj značilno neprekinjeno, krožno dihanje. Tako se lahko izmenično navdušujemo ob zaokroženih, natančno izpovedanih idejah, iskrivih domislicah, nad smislom za organizacijo časa in dramatičnosti poteka ter seveda vedno znova tudi nad briljantno tehniko igranja. World Sonic zagotovo ni ključno delo v Wattsovem obilnem opusu, z njim nam ni ponudil ničesar pomembno novega, z njim ne odstira novih plasti zanimanja, dognanj ali vedenja znotraj svojega 40-letnega ustvarjalnega procesa, a zato ponuja dragocen vpogled v svojo ustvarjalno intimo. Zdi se, da si je po vseh teh letih podaril globok lasten užitek; nekaj za sebe, kar pa seveda pri takšnem ustvarjalcu ne more brez presežka in s tem užitka tudi za drugega - ne glede na to, da nam morda ostaja prikrita kakšna izmed dimenzij tega posebnega akta. Tako se na koncu lahko le prepustimo deročemu toku tega zvočnega izpovedovanja.

Zoran Pistotnik