KONFRONTATIONEN 06

Jazzgalerie Nickelsdorf and Kleylehof, Avstrija, od 14. do 16. 7. 2006

O letošnjih konfrontacijah različnih drznih godb preteklosti v spogledovanju s sodobnostjo se je govorilo kot o zadnjih, češ da ima eden najbolj vztrajnih, srčnih in trmastih evropskih festivalov sodobnih jazzovskih, avant rockerskih, občasno elektro-akustičnih godb finančne težave, ki ga resda pestijo že od samih začetkov dalje. Letošnja edicija Konfrontationen v Nickelsdorfu je bila tako spoštljivo zazrta v preteklost festivala, saj je ponudila številne izvajalce, ki so tam stalnica. Osrednji dogodek je predstavljal nastop vseevropskega pionirskega ansambla Globe Unity Orchestra, ki svojo radikalno (z)godbo plete že častitljivih štirideset let. Ansambel, ki je eden prvih vnesel svobodno improvizirano godbo v kontekst večjih zasedb je v tem dolgem obdobju predstavljal konglomerat različnih estetik znotraj improvizacij, saj je bratil raznolike izvajalce: nemške reformatorje svobodnjaških jazzovskih izkušenj, britanske snovalce svobodno improviziranih godb in s fintami dadaizma in fluxusa nažavbane nizozemske »novoswingaše« (seveda pa zasnova ansambla seže tudi dlje v mednarodne vode). V preteklosti je moč Globe Unity slonela ravno v konfrontaciji teh različnih estetik, raziskovanju razporka med improvizacijo in kompozicijo ter na individualnih »glasovih« posameznih improvizatorjev, ki so snovali pod ohlapnim vodstvom nemškega pianista Alexandra von Schlippenbacha. Aktualna zasedba, ki je na odru Jazzgalerie obeležila štiri desetletja tega ansambla je spoštovanje vzbujajoča: Alexander von Schippenbach, klavir, Paul Lovens in Paul Lytton, bobni, Paul Rutherford, Johannes Bauer in Günter Christmann, pozavne, Evan Parker, Ernst Ludwig Petrowsky, Gerd Dudek in Rudi Mahall, pihala ter Manfred Schoof in Jean-Luc Cappozzo, trobenti. Žal pa se je nastop v maniri malce omiljenih militantnih jazzovskih svobodnjaštev, izvirajočih iz Nemčije v drugi polovici prejšnjega stoletja, sprevrgel v serijo muskularnih prepihovanj in menjajočih solov brez repa in glave. Veliko bolje kot tolikokrat doslej so delovale manjše formacije v striktno svobodno improvizirajočih sozvočjih. Denimo s humorjev ozaljšana godba kvarteta Axon pod vodstvom še enega evropskega veterana, belgijskega pianista Freda Van Hovea na klavirju in harmoniki (ob njem so igrali še Phil Minton, vokal, Marcio Mattos, violončelo, kontrabas in Martin Blume, bobni). V soočenju drobničastih zvokov britanske veje improviziranja in vznesenosti free jazza so se v kvartetu mojstrsko srečali Alexander von Schlippenbach, Paul Lovens, Paul Rutherford in Tobias Delius, najmočneje in najbolj prepričljivo pa se je v tem kontekstu predstavil nemški duet Chschs, ki ga tvorita vokalistka Dorothea Schürch in čelist ter pozavnist Günter Christmann. Njun nastop je minil v znamenjih malih, pretanjenih zvokov v dinamičnem pregibu s premišljenimi tišinami in demontažo besede, zrni glasu na sledi dediščine zvočne poezije.

Letos smo bili deležni tudi dveh solističnih recitalov. Nemški pihalec Peter Brötzmann je tokrat svoj robustni pihalski arzenal na saksofonih, klarinetu in tarogatu začinil z nekaj izleti v boleča, čutna, a raskava bluesovska polja, nemška klasično trenirana pianistka Manon Liu Winter pa se je prepričljivo predstavila z dvema elektro-akustičnima kompozicijama na prepariranem klavirju in laptopu. Dva nastopa sta bila letos v znamenju posvetil; raznolika druščina glasbenikov (Marco Eneidi, altovski saksofon, Thomas Berghammer, trobenta, Georg Graewe, klavir, Martin Siewert, kitara, Werner Moebius, elektronika, Hans Falb, gramofoni, DD Kern in Bernhard Breuer, bobni, Derhunt, bas) se je spomnila pokojnega pihalca Raphea Malika in izvedla kompozicijo, ki jo je ta pred leti izvajal na istem odru. Ravno prevelik razkorak med glasbeniki, izvirajočih iz jazzovskih, improvizatorskih, elektronskih in rockerskih zvočnih okolij, pa je v kompoziciji zarezal prevelike razpoke v sami izvedbi. Bolj prepričljivo, čeprav rahlo »zmedeno« je bilo posvetilo Anthonyju Braxtonu s strani britanskega kvinteta s pianistom Patom Thomasom na čelu. Thomas je Braxtona zavil v igriva polja soočanj funka, reggaeja in na klenem ritmu baziranega rockerskega pulziranja s svobodnimi, disonančnimi izleti klavirja in predvsem virtuoznega klarineta Alexa Warda.

V polje večjih zasedb in soočanj kompozicije in improvizacije je letos najdlje in najbolj suvereno vstopil pianist in skladatelj Georg Graewe s svojim ansambelskim projektom Sonic Fiction, ki je suvereno spojil elemente sodobne klasične glasbe, opernih arij, kabareta in bolj drznih vokaliziranj z jazzom, svobodno improvizacijo in zvočne redukcionizme, ki v njej vzpostavljajo nove načine poslušanja že vrsto zadnjih nekaj let.

Druga srčika letošnjega festivala se je pletla okoli jedra nizozemske anarho punkovske zasedbe The Ex, ki že vrsto let deluje kot intenziven laboratorij različnih zvočnih soočanj. Tokrat so The Ex nastopili kot kvartet, kjer manko basista zapolnjujeta oba kitarista (Terri in Andy Ex) z občasnih igranjem na baritonsko kitaro. The Ex so se v intenzivni in srčni maniri sprehodili skozi različne skladbe iz različnih obdobij več kot dvajsetletnega ustvarjanja, ki v sebi nosi odmev post punka, kitarskega hrupa osemdesetih, free jazza, etno godb in improvizacije, nabritih z ostro in bodljikavo družbeno kritiko iz ust pevca G. W. Soka, s klenimi ritmi in izvrstno vokalno interpretacijo Kathrin Ex. Nastop The Ex je bil tako nabit z energijo, da je naslednji dan nastop vedno bolj prodorne, počasne, sanjave post rock zasedbe Mimi Secue rahlo zbledel, v luči mojstrstva The Ex pa tudi avstijski bas-boben dvojec Tumido, sledilec The Ruins in Lightning Bolt, ni izpadel ne vem kako vešče. Zato pa je krog glasbenikov iz The Ex poskrbel še za dva izvrstna nastopa. Kvartet Diary je z Andyjem Exom na kitari, Jojem Williamsonom iz Trapist na basu, Yannisom Kyriakidesom na elektroniki in Stevom Heatherjem na tolkalih poskrbel za izvrstno improvizirano spremljavo v »kinoušesni« maniri k nemi filmski klasiki iz l. 1923 Reneja Claira'The Crazy Ray, vrhunec zaključnega dne festivala pa je pričarala zasedba 4 Wall z bivšim basistom The Ex Lucom Exom, vokalistom Philom Mintonom, pianistom Veryanom Westonom, bobnarjem Michaelom Vatcherjem in gostujočima glasbenicama, klarinetistko Isabelle Duthoit in pozavnistko Gail Brand. Slednji sta glasbi kvarteta dodali nekaj šarmantnih in veščih improvizacij ter skupinskih melodičnih vložkov v že znano zmes revolucionarnih napevov, delavskih songov in improvizacij.

Letošnji festival je manj pozornosti tokrat namenil sodobnejšim, elektro-akustičnim sozvočjem. Slabši pol so letos predstavljali britanski Grutronics, kvartet, oborožen s preobilico elektronske šare, ki dokazuje rek »več je manj«. Njihova glasba je delno zaživela le, ko se je nastopu pridružil legendarni britanski pihalec Evan Parker. Drugi dan festivala se nam je v manjšem prostoru v Kleylehofu predstavil veteran mogočnih, elektronsko sintetiziranih dronov, ameriški skladatelj Phill Niblock s svojo soprogo, videastko Katherine Liberovskaya in mlajšo sledilko o.blaat alias Keiko Uneishi. Liberovskaya je ob spremljavi zamolklega, odmaknjenega brnenja prikazala subtilen video reduciranega značja, v katerem meša rahlo zastrte podobe mrčesa in mehaničnih, umetnih insekticidov destruktivnega značaja − vojnih helikopterjev. O.blaat je s pomočjo elektronike, visokih brnenj in frekvenc na površini vode, nalite v vedro in nato s sliko projicirane na steno, povzročala rahle trubulence, valovanja in presečišča valov, vendar zvočno ni dosegla ravni, ki jo danes ponuja sodobna elektro-akustična produkcija. Rahlo pa je razočaral tudi Phill Niblock. Vzporedno na dveh zaslonih nam je predvajal posnetke pristaniških delavcev, delavcev v ribarnicah in ribičev, ki so del njegove večletne serije The Movement Of People Working, v kateri subtilno raziskuje socialno dinamiko delavstva v ruralnih okoljih skozi vizualno podobo, ki jo podlaga s svojimi znanimi, počasi nastajajočimi, mogočnimi, gostimi zvočnimi ploskvami dronov, ki nato sprožajo subtilna sozvočja, interference in harmonije znotraj zgoščene zvočne gmote. A ta se preko drobnosluha celostno razkriva šele ob zelo glasnem poslušanju, tu pa smo bili na žalost deležni le sobne jakosti, ki so jo motile tudi tehnične težave z videom.

Glede na dober obisk, sproščeno zabavo ob koncu festivala in še vedno intriganten kalejdoskop raznorodnih godb na Konfrontacijah smo prepričani, da to ni bila zadnja edicija, in da bo eden najboljših festivalov sodobnih godb na presečišču mej med Avstijo, Slovaško in Madžarsko živel še naprej, kljub nekaterim pomanjkljivostim v sami programski zasnovi, ki pa je vedno oseben izbor organizatorja festivala ...

Luka Zagoričnik