Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Pavel Merljak
Juan de la Rubia
Cerkev sv. Trojice, Slovenske Gorice, cerkev sv. Martina, Srednja vas v Bohinju, Frančiškanska cerkev, Ljubljana, 1., 2. in 4. 7. 2006
S koncertom v Frančiškanski cerkvi v Ljubljani se je sklenil ciklus treh orgelskih koncertov, ki ga je v Sloveniji izvedel mladi španski organist Juan de la Rubia. V domovini že zelo uveljavljen štiriindvajsetletni španski orglavec je najprej študiral v rodni Valenciji in v Barceloni pri Vincentu Rosu, Oscarju Candendu in Monserrat Torrent, izpopolnjeval pa se je pri Danielu Rothu, Bernhardu Haasu, Enricu Vicardiju in Oliviertu Latryju. Kot zmagovalec na španskem državnem tekmovanju mladih glasbenikov leta 2002 je dobil možnost koncertirati po vsej Španiji, hkrati pa je prejel več uglednih španskih nagrad, med drugim nagrado Andres Segovia–J.M. Ruiz Morales, nagrado Euterpe ter prvo nagrado Kraljeve akademije umetnosti v Granadi in prvo nagrado dvora katalonske glasbe Palau de la Musica Catalana v Barceloni. Zlasti odmevno je bilo njegovo lansko sodelovanje z Wolfgangom Seifnom pri inavguraciji orgel na Tenerifih, kjer se je izkazal kot uspešen improvizator, isto leto pa je v Barceloni in Valenciji predstavil več lastnih skladb. Juan de la Rubia trenutno deluje kot profesor orgel in improvizacije na Visoki glasbeni šoli v Kataloniji. Kljub mladosti se ponaša z relativno obsežnim orgelskim repertoarjem, ta se pne od starih španskih mojstrov do sodobne glasbe. Iz tega repertoarja je posnel že dve zgoščenki – prvo, z deli francoskih in španskih mojstrov 18. in 19. stol., za Glasbeno mladino Španije, na drugi pa je za skladateljsko tekmovanje Christobal Halffter predstavil sodobne stvaritve za orgle. Mladi koncertant pa se vse bolj uveljavlja tudi v tujini. Na tokratnem gostovanju pri nas je bil prvi koncert uvrščen v Poletni orgelski ciklus, ki ga že tradicionalno ob začetkih poletja pripravlja Slovensko orgelsko društvo. Na trenutno drugem največjem orgelskem instrumentu v cerkvenem prostoru pri nas – v romarski cerkvi sv. Trojice v Slovenskih Goricah – je Juan de la Rubia dobro izkoristil specifične danosti teh orgel tako v smislu dispozicije kot tudi same postavitve piščalij na različnih lokacijah v danem prostoru. Najprej je s precej baročne barvne pompoznosti razveseljeval slogovno in artikulativno dobro dognani Preludij v e-molu Nikolausa Bruhnsa, ki sta mu sledila Bachov Trio na Allein Gott, BWV 664, in Fantasija in fuga v g-molu, BWV 542. V nadaljevanju programa se je Juan de la Rubia – čeprav je instrument nekoliko ostreje intoniran – trudil za barvno čim bolj slogovno verno izvedbo del predstavnikov francoskega orgelskega simfonizma; slišali smo Franckov Pièce héroïque in v energični interpretaciji prvi stavek Allegro vivace iz pete simfonije za orgle Charlesa Maria Widorja. V odmevu piščalij na dveh lokacijah – na koru in v sprednjem delu cerkve, kar je posebnost tega instrumenta – je ob izvrstnem fraziranju in pogovoru flavt predstavil delo Saeta španskega ustvarjalca Eduarda Torresa, koncert pa sklenil z dobro tekočo izvedbo Transports de joie iz znamenitega ciklusa L'Ascension Oliviera Messiaena. Navdušenemu občinstvu je mladi španski organist za dodatek na pamet zaigral – na spodnjem igralniku – virtuozno razgibano zgodnjebaročno delo Diferencias sobre canto del Caballero slepega španskega organista in čembalista Antonia de Cabezona.
Drugi koncert je bil na zvensko visoko vrednem ter nedavno uspešno restavriranem in hkrati po originalnih menzurah dopolnjenem Kunathovem instrumentu iz leta 1830 v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. Na tem, sedaj 25-registrskem instrumentu, je Juan de la Rubia izvedel koncert z bolj baročno obarvanim programom. Ta pozno baročno disponirani instrument preseneča s pestrostjo in opojno karakternostjo tembrov posameznih registrov barvne palete ter – kljub dejstvu, da nima jezičniških piščali – s polnostjo sonorne zvočnosti, ob kateri koncertant ni skrival navdušenja. V baročno barvitem plenu s flavtnim odgovorom na pozitivu je najprej s kleno virtuoznostjo zaigral Bruhnsov Preludij v e-molu, z opojnostjo baročno afektirane kantilene je v sočni barvnosti korneta z melodijo v sopranu zlasti navdušil v Bachovem koralu Allein Gott, BWV 662, ki sta mu nato sledila po izrazu izvrstno ujemajoči se dialog melodičnih linij v Bachovem Triu na Allein Gott, BWV 664, in znamenita Fantasija in fuga v g-molu, BWV 542; ta je – ob sicer redkih obrobnih spodrsljajih, katerim je botrovala precej trdo naravnana Kunathova traktura – izzvenela prepričljivo kleno in dobro artikulirano. Edino delo na programu koncerta, ki ni bilo baročno, je bila tristavčna Sonata v d-molu op. 65 št. 6 Felixa Mendelssohna-Bartholdyja, vendar se skladba na svoj način – zlasti v stavkih Koral z variaciami in Fuga – naslanja na baročno tradicijo. Gostujoči organist je s precejšnjo senzibilnostjo izbiral in kombiniral zvočne barve, hkrati pa je z dobro razgibanostjo in ritmično jasnostjo hitrih delov pričaral zanimivo zvočno gradacijo. Koncert v Bohinju je Juan de la Rubia sklenil z barvito, jasno artikulirano in slogovno uravnoteženo izvedbo Passacaglije in Fuge v c-molu, BWV 582, Johanna Sebastiana Bacha, v kateri je ob značilnem baročnem kontrastiranju presenetil tudi z impulzivno in zanosno interpretacijo. Zelo navdušenemu, a – žal – maloštevilnemu občinstvu, se je oddolžil še z dodatkom – glasbenim biserom iz zakladnice starih španskih mojstrov.
Mojstrski koncert na zvensko vrhunskem Kunathovem instrumentu torej, ki pa je ostal brez večjega odmeva v tamkajšnji, turistično tako zelo angažirani sredini, kot je Bohinj. Podpisani žal ni zasledil niti najmanjšega odziva tamkajšnjih turističnih animatorjev v smislu (kakršne koli že) reklame ali omembe tega koncerta, ki je potekal tako rekoč slaba dva streljaja od najbolj mondenih bohinjskih lokacij. Morda bi katerega od gostov v naših turističnih destinacijah informacija o kulturnem dogajanju vseeno zanimala tudi med dopustom! Ob tem se nehote vsiljuje vprašanje, ali se Slovenci sploh zavedamo, kakšno zvensko dragotino imamo v cerkvi sv. Martina v bohinjski Srednji vasi?
Na trenutno največjem orgelskem instrumentu v cerkvenem prostoru pri nas je španski organist v polno zasedeni Frančiškanski cerkvi v Ljubljani zaokrožil svoje gostovanje v Sloveniji. S plemenito zvočno žlahtnostjo, ki jo premore ljubljanski instrument, je predstavil enak koncertni program kot na koncertu na sv. Trojici. Poleg Preludija v e-molu severnonemškega visokobaročnega orgelskega ustvarjalca Nikolausa Bruhnsa s pestrim izmenjavanjem jezičniške pompoznosti in nežnega odgovora flavt je Juan de la Rubia na sklepnem koncertu v Ljubljani izvedel še dve Bachovi deli; lepo tekoč dialog v Triu na Allein Gott, BWV 662, presenetil pa je z zanimivo in slogovno sprejemljivo, a za naš kulturni prostor nekoliko nenavadno interpretacijo – fugo je izvedel samo z labialnimi registri – znane avtorjeve Fantazije in fuge v g-molu, BWV 542. V nadaljevanju programa se je z dokaj dobro francosko obarvano registracijo osredotočil na izvedbe del predstavnikov francoskega orgelskega simfonizma. Že v stvaritvi Pièce héroïque Cesarja Francka je ob logičnem vodenju fraze dodobra predstavil rafinirane barvne možnosti tega instrumenta, za tem pa je v energični in ritmično precej zanosno pulsirajoči interpretaciji prvega stavka Allegro vivace iz obsežne pete simfonije za orgle Charlesa Maria Widorja izrabil tudi izrazito dinamično kontrastnost in veličastno voluminoznost ljubljanskega frančiškanskega instrumenta. V odmevu piščalij na korni ograji in v ozadju orgelske omare je Juan de la Rubia v nadaljevanju koncerta ob izvrstnem fraziranju predstavil delo Saeta Eduarda Torresa, v katerem je izpostavil odtenke v barvnem niansiranju flavt in vzdušje umirjenega dialoga tematike. Koncert je mladi španski orglavec sklenil s precej deklamatorično, hkrati pa tudi z virtuozno tekočo ter z veličastnimi kontrasti in značilnimi zvočnimi izbruhi členjeno izvedbo stvaritve Transports de joie Oliviera Messiaena. Navdušenemu občinstvu je tudi tokrat zaigral še variacijsko zasnovano poznorenesančno-zgodnjebaročno delo Diferencias sobre canto del Caballero.
Pavel Merljak