Letnik: 2006 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

ERROBIKO FESTIBALA

Itxassou, Baskija, Francija, od 20. do 22. 7. 2006

V Evropi obstaja cel kup odličnih večjih vikend festivalov, ki ponavadi ležijo na obrobju mest in so vsekakor vredni obiska, v zadnjem času pa se s svojo večžanrsko koncertno ponudbo v prelepih naravnih okoljih prebijajo v srž zanimanja tudi manjši, da ne rečem družinski festivali, ki so v marsičem zgrajeni in delujejo kot nekakšna entuziastična kulturna celica nekega okolja. Takšen primer je prav gotovo festival v kraju Itxassou (izg. Icasu) v francoskem delu Baskije, kake pol ure vožnje vzhodno iz mesta Bayonne. Postavljen na grič prelepega kraja ob reki Errobi, ki spominja na našo Krko, ponuja odličen ambient predvsem za druženje, malenkost manj pa za uživanje ob koncertih. Večerni koncerti se namreč vsi po vrsti odvijajo v nezračnem izpraznjenem kmetijsko-pridelovalnem prostoru, ki je največja zgradba v vasi in lahko sprejme kakih 400 do 500 obiskovalcev. Za te je že pred začetkom vsakega večera dobro poskrbljeno, saj nobenemu ne pade na misel, da si pred koncerti ne bi privoščil toplega domačega obroka, podkrepljenega z lokalnimi specialitetami. Festival je obvezen dogodek vseh ljubiteljev izzivalnih godb v tem delu Baskije in je hkrati možnost za preverjanje najnovejših umetniških dosežkov domačina iz Bayonna Beñata Achiaryja kot vodilno persono domače scene, ki je skupaj s svojo ženo ustanovil festival, zdaj pa sta ga pripeljala v enajsto leto tako, da ona skrbi za denar, Achiary pa za umetnike in druge goste. Letos je Achiary povabil glasbenike iz več kontinentov, ki so bili razdeljeni na glavni večerni in na popoldanski program, kjer so se v glavnem predstavljale lokalne zasedbe vseh glasbenih zvrsti, prav v tem programu pa smo lahko zaznali izjemen glasbeni talent Beñatovega sina Julena, ki se je predstavil kot odlični tolkalec na različnih afriških bobnih pa tudi kot vokalist in avtor. Zdi se, da je izbor v glavnem programu bolj kot na glasbeno zvrst vezan na sorodna umetniška občutja, ki jih Achiary prepozna pri svojih kolegih. Tako je zaprl prvi večer in odprl zadnjega z dvema presunljivima koncertoma. Na prvem je kvartet − Achiary, glas, Didier Lasserre, bobni, Ronny Lynn Patterson, klavir in Pierre Vissler, elektroakustika − predstavil intimno improvizacijo ob koreografiji plesalke Flore Théaine iz Toga, na drugem pa v duu s pianistom in harmonikarjem Bernardom Lubatom izruval iz sebe vso obstoječo energijo, da bi 15 minut po koncertu občinstvu že predstavil naslednji koncert. Kar nekaj jih je potrebno še omeniti: zelo kakovosten je bil rezultat workshopa, ki ga je vodil trobentač Geoffroy Tamisier in je bil posvečen Donu Cherryju (v kvintetu smo lahko spet videli mlajšega Achiaryja kot tudi Beñatovega brata J. Michela na bobnih). V drugem večeru, ki je bil posvečen ženski umetnosti, je izstopal duo vokalistke Corinne Lallemand in pianistke Sophie Domancich, ki sta izvedli recital na podlagi besedil afganistanske pisateljice Spôjmaï Zariâb. Kot zadnja v tem večeru se je predstavila nova zelenortska zvezdnica Lura, katere koncert pa tokrat ni imel moči prvorstnega plesnega etno-pop dogodka. Veliko bolj kot Lura se je v okolje vklopil Achiaryjev glasbeni brat Danyel Waro. To je bilo tudi pričakovati, saj je Waro eden tistih redkih glasbenikov, ki s svojo neposrednostjo in skromnostjo navduši ravno najbolj poznavalsko občinstvo. Waro je uvedel svoj nastop že ob tabornem ognju, kjer je skupina segrevala svoje bobne in prepevala a cappella. Ko mu je šef založbe Cobalt, producent, agent in bivši jazzovski novinar pri Liberationu Philippe Conrath, dal znak, da se mora nastop začeti, so Warojevi fantje s petjem in igranjem naredili veličastno povorko, ki je bend pospremila v dvorano. Tam je občinstvo padalo v trans ob plesnih maloyah, da bi v naslednjem trenutku popolnoma obmirovalo ob Warojevih solih z glasom ... nato pa spet padlo v zaključni festivalski trans.

Errobiko se tako kot vsi manjši festivali, ki se »držijo« ob finančno neizmerjivem entuziastičnem vložkih njihovih vodij, ne more otresti skrbi za preživetje. Mali morajo postati večji, da lahko preživijo, in tega se zaveda tudi umetnik Beñat Achiary, ki kot organizator svojega festivala toliko bolj ceni vabila, ki prihajajo na njegov račun. Njegov življenjski moto je lahko zdravilen za nekatere umetnike, ki tarnajo zaradi tega, ker ne dobijo dovolj priložnosti, da bi bili opaženi. Sicer pa sem glede na razpoloženje v kraju Itxassou prepričan, da bo Errobiko festival živel tako dolgo, dokler bo tekla reka Errobi.

Bogdan Benigar