ART and MUSIC FESTIVAL

Povjesni muzej Istre, Kaštel, Pula, od 10. do 12. 8. 2006

Ta festival se je kontinuirano odvijal v obdobju 1993−2001, včasih bolj, drugič manj uspešno. Nato je obmiroval in si očitno nabiral novih moči. Organizator za letošnjo deseto inkarnacijo njegovega osnovnega namena ni spreminjal – predstavitev kvalitetnih, a še neuveljavljenih glasbenih ustvarjalcev, t. i. debitantov –, je pa program zastavil nekoliko širše in ambicioznejše, s čimer se je verjetno nameraval ponovno oz. trdno postaviti na noge. Artistični del festivala sta zastopali likovni razstavi, v Rock cafeju pa so bili v sklopu Rockumentary Groove vsak dan na sporedu glasbeni dokumentarci. Ogled Razdružene države Amerike, Petrovaradinsko pleme o festivalu Exit, kratkih 10-minutnih kolažev Ko glasbeniki šokirajo in še treh drugih filmov je bil brezplačen. Pod istimi pogoji bi moral biti prikazan tudi Ritam rock plemena, film o reški sceni od šestdesetih do današnjih dni, a so njegov ogled preprečile težave z DVD-jem. Poleg tega so v spremljevalnem dogajanju predstavili in po promocijskih cenah prodajali nekaj novejših hrvaških glasbeno obarvanih knjižnih izdaj, CD-kompilacijo Strašni riječani in najavili HR-metal kompilacijo, v sklopu katere je bil v Rock cafeju celo krajši koncert. Zadnji dan festivala je bila še okrogla miza na temo Se danes na Hrvaškem splača ukvarjati z r’n’r?.

Glavno dogajanje so seveda uprizarjali bendi na odru, ki je bil tokrat postavljen na Kaštelu, na idilični lokaciji na vrhu hriba nad centrom Pule. Na dvorišču med zidovi utrdbe so se vsak večer najprej predstavili tisti, ki jih je že junija iz prispelih prijav (130 jih je bilo) izbrala mednarodna žirija. Vsak večer je bil predviden nastop štirih, vendar Gin Cooler Quartet iz Zagreba v Pulo sploh ni prišel, ker si je pevka dva dni pred koncertom zlomila nogo. Tako se je za glavno nagrado − objavo plošče pri hrvaškem Menartu − spopadlo sedem bendov. Prvi večer so tekmovali Sjekire (Reka), Petrol (Beograd), Fetisha (Ljubljana) in Goribor (Bor). V finalni nastop se je povsem upravičeno uvrstil le zadnji. Prve Sjekire se v 20-minutnem nastopu pred praktično praznim dvoriščem niso uspele niti ogreti, postrockerji Petrol že v osnovi igrajo preveč hermetično glasbo za festivalsko publiko, Fetisha pa so kot predstavniki gotskega metala v svojem žanru odlični, vendar kaj, ko je sam žanr v izraznem polju omejen. Glavna zvezda Goribora je pevec oz. njegova besedila v stilu »mogu da pijem, a mogu i da ne pijem«, ki jih bolj govori kot poje. Na odru sta poleg njega le še basist in kitarist, zato jim je nepogrešljiv laptop, poln posnetih matric. Vtis je bil, da bi jim živi DJ veliko bolj ustrezal. Vendar pa so dejansko od bendov prvega večera z depresivno-balkansko različico trip hopa kljub vsemu najbolj prepričali. Publiko so organizatorji festivala poskušali privabiti predvsem z gosti festivala. Prvi večer so bili to najprej lokalci Deboto ter Španci Jugoplastika. Zdi se, da so si slednji gostovanje zaslužili bolj z imenom kot s svojo pomehkuženo različico brit popa, s katerim so najbolj odstopali od vsebine, ki jo je festival ponudil. Glavni prvega večera so bili v vseh pogledih Heavy Trash. S svojim novim bendom se Jon Spencer predstavlja kot interpret klasičnega ameriškega rockabilly obdobja s konca petdestih, začetka šestesetih let 20. stoletja. Nastop je bil posledično nekoliko mehkejši in bolj »starinski«, kot bi si poznavalci Blues Explosion verjetno želeli, vendar poln presežkov in Spencerjevega razdajanja, ki je na odru enostavno eden boljših interpretov.

Drugi večer so se v tekmovalni sekciji predstavili One Piece Puzzle (Reka), Erotic Biljan and his Heretics (Zagreb) ter Justin’s Johnson (Split). Vsi trije so dobili svojo nagrado − prvi dve sta se prebili v finalni večer, prva po izboru mednarodne žirije (prav tako kot Goribor), druga po izboru publike, medtem ko je pararelna žirija, sestavljena zgolj iz hrvaških novinarjev na festival Exit prihodnje leto poslala mlade ska-punkerje Justin’s Johnson. Sicer pa je drugi večer zaznamoval pravi potop, zaradi katerega je bil glavni program močno okrnjen. Spet odlični Overflow iz Koprivnice so v light showu, ki so ga izvajale strele na nebu, izpeljali svoj nastop, medtem ko so se Američani Bell-Rays pobrali z odra, še preden so uspeli zaigrati prvi takt.

Finalni večer so odprli garažni rockerji Erotic Biljan and His Heretics, nadaljevali trip hop blueserji Goribor in končali kasnejši zmagovalci One Piece Puzzle. Vsi »debitantski« bendi (prva dva ustvarjata že nekaj let in imata tudi neodvisne izdaje) so izpeljali odlične nastope in bili prepričljivejši od izvajalcev, ki so sledili v glavnem programu. Devetčlansko žirijo je najbolj, resda z naskokom ene same točke, prepričal bend, ki je v Puli imel šele svoj peti koncert v novi postavi. Novinka v bendu, ki igra neke vrste industrial posthardcore, agresivno, močno in drvečo muziko, podkrepljeno s stroboskopi in dimom, je hkrati tudi njihova glavna faca − atraktivna 19-letna pevka z odličnim vokalom in dobro odrsko prezenco. Za najboljši vtis je bend dobil nagrado v obliki snemanja in izdaje plošče ter snemanja videospota. Nesrečen drugi je bil srbski bend Goribor. Trije naslednji nastopajoči – Barrakuda, Muškat Hamburg in Eyesburn − so imeli slabe, bodisi linearne (prva dva), bodisi predolge (Eyesburn) nastope. Svoje je prispevala tudi vse slabša zvočna slika, ki je bila ostale dni ves čas odlična. Kot zaključni bend festivala se je okoli enih predstavil Kultur Shock iz Seattla, katerega glavna zvezda je Bosanec, ki je bil konec 80. let 20. stoletja, ko je še pel v Sarajevu, znan kot Gino Banana. Balkanska morija ga je pahnila v »beli« svet, kjer je pred časom zbral nenavadno bosansko-japonsko-bolgarsko-špansko zasedbo. Osredotoča se na nenavadno fuzijo melanholičnih balkanskih in agresivnih rockerskih praks, pod odrom v Puli pa jo je goreče spodbujala peščica starih prijateljev, tako da se je nastop zavlekel v jutro. Nasploh je bil preobsežen program na enem samem prizorišču ena od glavnih slabosti festivala, naslednja v vrsti bi bila velik stilski razpon nastopajočih, tretja pa precej ekskluzivističen izbor le-teh. Množico je težko privabiti z neznanimi, čeprav kvalitetnimi, zgolj v kritiških krogih uveljavljenimi imeni. Sploh pa ni prav nobene logike, da se v Puli istočasno odvijata dva rockerska festivala. Nobena skrivnost ni, da je Viva la Pola v Uljaniku na »starih prdcih« Toy Dolls in Anti-Nowhere League zbrala paradoksalno precej več mladine kot Art and Music Festival.

Viva