BAUHAUS

Lignano Sabbiadoro, 14. 8. 2006

Pravzaprav je bil festival. Na njem sta poleg Bauhaus nastopili še dve skupini, za njihove predvozače pa je bila ena bolj neprimerna od druge. Organizator je očitno pomešal glasbene stile, prva zasedba je odkrito priznala, da je pričakovala na odru kamenje, medtem ko so se med komadi druge, ki bi bila povsem primerna za goste festivala italijanske popevke, slišali vedno glasnejši in številčnejši klici »basta«. Slovenci, Hrvati in domačini smo v italijanski Portorož pač prišli prisluhnit legendam, ki zadnji dve leti spet pridno obiskujejo koncertne odre. Ambient je bil veličasten. Iz zelenega parka pot vodi v amfiteater, zgrajen v modernem arhitektonskem slogu, v čigar srcu je bil postavljen velik oder. Odrska razsvetljava je bila minimalistična, a vizualno skrajno domišljena, prizorišče pa so primerno obogatili še jalovi bliski na nebu in razpoložena dvatisočglava množica. Če je bila pred koncertom prisotna določena skepsa, kaj nam bodo petdesetletniki iz Bauhaus prikazali, smo se po nastopu lahko prezadovoljni razkropili vsak na svoj konec, saj so od sebe dali samo najboljše. Bend, ki po eni strani velja za očeta gotike, po drugi pa je v svoj razpoznavni zvok v obdobju po punku vključil toliko raznolikih glasbenih slogov, da je to bogokletno zapisati, se seveda predstavlja v svoji originalni postavi Peter Murphy, glas, Daniel Ash, kitara, David J. bas in Kevin Haskins, bobni. Njegovo prvotno obdobje je bilo kratko, med letoma 1979 in 1983 je izdal kopico nepozabnih singlov in štiri albume, ob tem da zadnji ni bil v celoti kolektivno delo, saj je med njegovim ustvarjanjem Murphy zbolel za pljučnico. Še pred izidom je bend razpadel, užaljeni Murphy je šel v solistične vode, ostali trije pa so ustanovili skupino Love and Rockets. Bauhaus so na odrih spet stali leta 1998, potem pa so do lani poniknili. Ker človek nikoli ne ve, kam jih bodo intenzivni medosebni odnosi zanesli, je bilo treba tokratno priložnost definitivno izkoristiti. Nabit, dobro uro in pol trajajoč koncert z dvema premoroma, so začeli s komadom Double Dare in ga končali s Passion of Lovers, vmes pa odigrali tudi svojo prvo objavljeno pesem in velik hit Bela Lugosi's Dead, obdelavi Transmission Joy Division in Severance Dead Can Dance, Dark Entries, Kick in the Eye, Stygmata Martyr ter še kakih deset drugih komadov. Murphy je bil, sicer v odlični vokalni formi, na začetku koncerta še nekoliko rezerviran, potem pa se je vedno bolj vnemal, skakal po odru, izvajal grimase in občasno impresivne plesne akrobacije, v roke je vzel tudi akustično kitaro in ustno harmoniko, ob premorih pa se je obakrat preoblekel ter v eni od inkarnacij igralcu grofa Drakule izkazal čast v dolgem črnem ogrinjalu. Temačna, čustveno nabita in divja zvočna podoba Bauhaus temelji na ritem sekciji, v kateri je pošteno rečeno briljiral basist, medtem ko je Ash vanjo rezal globoko in temeljito s svojim kitarskim nožem ter si pri tem početju občasno pomagal še z rdečo kovinsko palico. Tudi on se je na odru prikazal v nekaj različnih oblačilih, največ pozornosti pa so zbujala njegova pričeska, belo krzno in očala z zatemnjenimi stekli in belimi okvirji. Celoten vtis skupine je bil res glamurozen, pa sploh ne toliko zaradi zunanjega izgleda kot zaradi vsega tistega, kar je razdala med publiko, predvsem torej v njena ušesa.

Viva