MINISTRY

Velvet, Rimini, 15. 8. 2006

Izjava poglavarja Ministry, Ala Jurgensena: »V času plošče Psalm 69 smo bili jezni na politiko Georgea Busha starejšega, sedaj pa nam peno na usta spravlja njegov sin. Ko so na oblasti demokrati, so naše plošče preprosto zanič,« je legendarna. V plošče se tukaj ne nameravam spuščati, zato pa bom zatrdila, da so njihovi koncerti zanič, ne glede na to, kdo je v ZDA na oblasti. Mnogi se seveda ne bodo strinjali, a naj razložim, zakaj Ministry po koncertu v Riminiju zame v živo na odru enostavno ne obstajajo več. Prvič sem jih v živo spremljala v začetku devetdesetih let 20. stoletja v Münchnu, takoj po izidu plošče Psalm 69. Niso me impresionirali, vendar pa ima lahko vsak slab dan. Lahko ima tudi dva slaba dneva ali tudi več njih, a že takrat so se v meni porodili sumi, ki sem jim na koncertu v Riminiju, priznam, prav pikolovsko sledila. Bistveno vprašanje, ki me je okupiralo, je, kako lahko šestčlanska industrial metalska zasedba − dva kitarista, basist, bobnar, vokalist in klaviaturist − tako hitro, energično, masivno glasbeno gmoto v živo odigra tako natančno, praktično brez napak, a tudi brez kapljic potu, brez nihanj in pri tem početju za povrh vztraja dobro uro? Kako lahko kitaristi držijo roke v »luftu«, iz zvočnikov pa muzika grmi in drvi? Odgovor sem dobila, ko me je nekdo v Riminiju odvlekel na opazovanje z zvočniki sicer zakrite leve strani odra. Na ogled je bila postavljena tistim, ki si med koncertom pod strogimi evropskimi zakoni v ograjenem prostoru vendarle lahko privoščijo cigareto. Pozornost sta pritegnila dodatni član zasedbe Ministry in njegova mešalna miza (tista za centralno ozvočenje je kot ponavadi stala sredi dvorane). Po koncu vsakega komada je pritisnil na gumbek, ki je avtomatično naštimal nivoje vsakega odrskega inštrumenta za naslednji komad. Ko so gospodje na odru kaj zafušali, je samo pritisnil knofek in je bilo vse tako kot smo vajeni s plošče. Ministry na playback? Točno to. Brezveze. Za to doživetje se lahko doma usedem pred zvočnike ali si, še bolje, na ušesa nadenem slušalke in butam z glavo. Celotno sliko koncerta so primerno zaokrožili tudi z izborom komadov − v vnaprej sprogramirano matrico so najprej natrosili novejše komade iz obdobja mlajšega Busha in nato po tekočem traku spustili hitiče iz svoje polpreteklosti, iz obdobja starejšega Busha. Točno tako kot oče in sin bušizma manipulirata s celim svetom, Jurgensen s svojimi sotrudniki manipulira s svojimi feni!

Viva