Kompilacija 4 Women No Cry, v drugo

Ženske, ki ne jočejo

Navajeni smo, da se samostojni avtorji-pevci spremljajo z akustično kitaro ali klavirjem, očitno pa se v ospredje prebija novi rod, ki je zrasel ob računalnikih in je tudi zato programiranje glasbe že povsem naravna izbira ustvarjanja. Vendar tu ne bo tekla beseda o plesni elektronski glasbi, temveč o, recimo jim, sodobnih kantavtoricah, ki v ospredje še vedno postavljajo besedila in njihovo interpretacijo.

Opogumljena z uspehom prve kompilacije 4 Women No Cry se je Gudrun Gut, gonilna sila berlinske neodvisne založbe Monika Enterprise, odločila, da v javnost pošlje nadaljevanje te eklektične zbirke. V elektronskem miniintervjuju se je G. Gut sicer pridušala, da so predvsem doma, v Nemčiji, pričakovali večji odziv na prvenec z razliko od ameriškega tržišča, kjer so na založbo dobili kar precej vzpodbudnih in zanimivih recenzij. Še vedno sem namreč trdno prepričana, da gre za čudovit projekt, ki omogoča umetnicam in glasbenicam prijazno priložnost posebne izdaje glasbenega ploščka. Vsi vemo, da glasbene trgovine dandanes nabavljajo CD-je zelo znanih glasbenikov, skupin – toda, kako lahko na ta način sploh postaneš znan?

Kriterij glasbenega izbora ostaja na kompilaciji v temeljih nespremenjen. Bistvo je, da sodelujoče glasbenice delajo avtorsko glasbo, da je ta glasba zanimiva in da vse prihajajo iz različnih koncev sveta. Zato, če poznaš kakšno slovensko glasbenico, ki bi ustrezala tem okvirnim kriterijem, nam le sporoči; je vabilo šefice založbe Gudrun Gut in hkrati resen razmislek o tem, ali imamo pri nas glasbenico, umetnico, ki bi si želela take uveljavitve, ali povedano drugače, ali imamo pri nas sploh kakšno samostojno glasbenico, ki avtorsko ustvarja svojo glasbeno vizijo? Izziv tudi zame, saj z veseljem in radovednostjo brskam in beležim v praktično istem polju glasbeno literarnega miljeja. In priznati moram, da sem kar nekaj časa razmišljala o tem, ali poznam kakšno inovativno dekle, ki sama dela glasbo vsaj približno takšnega tipa, ki mi je všeč, in katere približek lahko slišimo tudi na tej kompilaciji. Izbor sodelujočih na kompilaciji poteka kar nekaj časa, resnično, večinoma imamo v izboru tri in četrta je že problem; toda ne glede na to sem z rezultati zelo zadovoljna, nadaljuje Gudrun.Tokrat lahko na CD-ju primerjamo in uživamo v glasbi Dorit Chrysler, Avstrijke po rodu, ki živi in ustvarja v New Yorku, Iris je iz Barcelone, Mico je Japonka, ki živi v Londonu, in Tonia Reeh, bolj znana kot Monotekktoni, izhaja iz berlinske glasbene underground scene. Lokalne razpršenosti na ploščku sploh ni čutiti, nasprotno, vzeto v celoti, deluje izdelek kompaktno in ponuja svež prerez štirih umetnic, ki jim je skupno to, da so glasbenice, ki vsaka na svoj način raziskujejo neskončno vznemirljive zvočne pokrajine. Dorit Chrysler, diplomirana muzikologinja, je očarana nad tereminom, najbolj nenavadnim elektronskim instrumentom sploh, ki je večini poslušalcev morda najbolj znan po distinktivnemu zvoku skladbice Good Vibration skupine Beach Boys, so zapisali v spremnem katalogu založbe. Vsekakor je Dorit več kot fanica Evropskega združenja teremistov in aktivna članica newyorške tereminske družbe, v avtorskih skladbah je namreč teremin uporabljen le kot dodatna tekstura, z njim obarva že postavljene pesmi, ki so naslonjene predvsem na eterično elektroniko in prav take vokale, izleti vstran pa niso izključeni. Njen odprt pristop potrjuje že spisek njenih glasbenih sodelovanj, ki vključuje različne glasbenike in skupine, od Dinosaur Jr., Blonde Redhead, Mercury Rev, Rodelius do Foetusa, Martina Bisija … Tudi Mico (bolj znana pod imenom Mieko Shizmizu) ima za seboj živahno glasbeno preteklost. Objavila je že tri samostojne albume in sodelovala v številnih glasbenih zasedbah, projektih, ki so žanrsko neobremenjeni. Znana so njena sodelovanja z vizualnimi umetniki, je članica elektro-etno projekta Mekong Zoo in, recimo, povsem drugačnega drum and bass projekta Apache 61, deluje skupaj z ostalimi varovanci glasbene založbe Monika, Barbaro Morgenstern in Robertom Lippokom. Njen prispevek na kompilaciji 4 Women No Cry je od vseh še najbolj eksperimentalen, še najdlje je od običajne pop oblike pesmi. Raje se igra z zvoki, nikoli se ne prepusti formalizmu. Še njeno petje zveni skozi zvočno manipulacijo nedefinirano vzhodnjaško. Na prvi pogled se zdi Iris iz Barcelone najbolj medijsko neznana, ampak ravno v tem je eden izmed glavnih ciljev albuma, namreč tudi »neznani« glasbeniki pridejo do ušes potencialnih ljubiteljev in ljubiteljic glasbe. Iris je popolna glasbena navdušenka, še posebej očarana nad računalniki. Zaključila je študij umetnosti elektronike in digitalnega oblikovanja, s svojimi zvočnimi raziskovanji je lani sodelovala tudi na festivalu Sonar, zabeležena pa so tudi glasbena sodelovanja na kompilacijah On the wave (Elektronica ben, 2003) in Aspitin Damage (Koroshi Clothing, 2004). Do ustvarjanja glasbe je pravzaprav prišla preko programiranja na računalnikih, do skladanje »pravih« pesmi pa je prišlo šele kasneje in postopoma. Četrta udeleženka kompilacije 4 Women No Cry Vol. 2 je domače odkritje založbe Monika Enterprise, to je nemška umetnica Tonia Reeh, ki se v javnosti pojavlja pod umetniškim imenom Monotekktoni. Tonia je znano in priljubljeno ime berlinske neodvisne glasbene scene. Skupaj z Heidi Mortenson, Barbaro Morgenstern, Mode Selectorjem in Kevinom Blechdomom je igrala predvsem v Nemčiji in ostali Evropi. Ima še stranski projekt, rokovski band Masonne, kar se v nekaterih njenih samostojnih prijemih tudi pozna. Recimo, da bi tako zvenela PJ Harvey, če bi ji namesto kitare dali v roke sintetizatorje, efekte in štiristezni magnetofon. Projekt 4 Women No Cry je po moje predvsem domišljen in izviren poskus urednice založbe, najti in zabeležeti v današnjem žanrsko pestrem popularnoglasbenem delovanju samostojne, avtorsko izvirne avtorice in umetnice, ki ustrezajo novemu principu kantavtorstva. Skupna značilnost omenjenih umetnic je njihov glasbeni pristop, ki vključuje kombiniranje sodobnega pisanja pesmi z elementi elektronike in ki ostane žal velikokrat neznano skrito. Predstava, ki je v mnogih očeh in ušesih vezana predvsem na lik bodisi protestnega pevca s kitaro ali liričnega trubadurja, trubadurke, se dandanašnji razširja na obvladljiva in vsem dostopna področja računalništva in elekronike. Zdi se mi, da prav slednje postaja tudi v svetu vedno bolj razširjeno sredstvo izrazne komunikacije; zvok in lirika, prilagojena zvočnim pokrajinam, ki jih vsaka umetnica prilagaja svoji umetniški viziji in moči. Nova tehnologija namreč omogoča neslutene možnosti umetniškega izražanja. O njeni uporabnosti in povsem dostojni možnosti umetniškega ustvarjanja mi je lani potrdila tudi starosta tipično kitarskega benda The Raincoats, Ana daSilva, ki je na svojem težko pričakovanem prvencu The Lighthouse kitare preprosto zamenjala s sintetizatorjem. Kompilacija 4 Women No Cry mi ponuja še eno, ne povsem zanemarljivo izhodišče. Sam projekt je namreč vzniknil ob ponovnem odkritju (ponatisu na CD-plošči) sicer že leta 1980 objavljene kompilacije No New York, kjer s poštirimi komadi sodelujejo različni bendi v produkciji Briana Ena. To je odlična priložnost, da odkriješ nove izvajalce, ki še niso »zreli« za cel album, le ena pesem pa bi bila premalo za vsaj površen vtis. Ob tem mi ta trenutek pridejo na misel odlične kompilacije iz nekdanjih in sedanjih domačih logov, v prvi vrsti Paket Aranžma in vrsta slovenskih novovalovskih kompilacij z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so še danes več kot dokument glasbenega dogajanje nekega časa in prostora.

Varja Velikonja