Artcoustics

Zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč

Glasbo človek dojema in pojmuje celostno, v njenem družbenem in fizičnem okolju, z vsemi čutili, pri tem pa so pomembni tako glasbeni kot izvenglasbeni pomeni, h katerim nenazadnje spada tudi vizualno[1].

Glasbo lahko interpretiramo vizualno in obratno, k povezavam in odnosom med glasbenim in vizualnim pa lahko pristopamo na več načinov, skozi znanost, umetnost ali nenazadnje skozi oblikovanje. Podpodročja, kot so stil in oblačilna kultura ali na primer videospoti oziroma glasbena televizija, so le nekatera od bolj izpostavljenih tem na tem področju, medtem ko se ovitkom plošč na tej ravni vsaj pri nas v preteklosti ni namenjalo veliko pozornosti. Pred nedavnim pa smo dobili kar dvoje oziroma so določeni poznavalci in strokovnjaki, združeni pod iniciativo in vodstvom ljubljanskega Mednarodnega grafičnega likovnega centra, pristopili k tej tematiki iz dveh smeri hkrati. Specifično razmerje med glasbenim in vizualnim, ki ga predstavljajo gramofonske plošče in njihovi ovitki, so obdelali na eni strani skozi razstavo in na drugi skozi strokovno publikacijo oziroma zbornik razprav in intervjujev, ki naj bi služil tudi kot katalog razstave. Oboje so skupno poimenovali z domiselno skovanko Artcoustics[2], ki jo pojasnjuje še podnaslov Zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč.

Zaporedje in razporeditev ovitkov gramofonskih plošč tvorita v knjigi in na razstavi dve različni, čeprav seveda podobni zgodbi, ki se ponekod tudi prekrivata, tako tematsko kot nenazadnje v konkretnih objavljenih/razstavljenih artefaktih. Izbor reprodukcij ovitkov plošč v knjigi sledi mislim in zgodbam piscev in poglavij, te iste naslovnice (vseh je v knjigi 392) pa se znajdejo v drugačnem vrstnem redu, urejene večinoma na drugačne in svojstvene tematske sklope tudi na razstavi, kjer jih je dodanih še skorajda dvakrat toliko. Kot nekakšno teoretsko in vsebinsko izhodišče, tako za dojemanje razstave kot za sam miselni pristop do tega posebnega izvenglasbenega pojava služijo predvsem razprave v knjigi, ki so jih v skupnem, naslovnem poglavju prispevali različni glasbeni publicisti in družboslovci (med katerimi mogoče manjka še kakšen umetnostni zgodovinar!?). Najbolj obširno, poglobljeno, razčlenjeno ter sistematično se v uvodni razpravi Zgodbe o ploščah, ovitkih in lačnih otrocih pojava ovitkov gramofonskih plošč iz različnih vidikov loti Nikolai Jeffs, pri čemer se posveča njihovim različnim funkcijam (sugerirajnje, spreminjanje, radikaliziranje pomenov in načinov poslušanja, izpostavljanje, individualiziranje avtorja, promoviranje dobrine ali nudenje platforme za družbeni boj), različnim stopnjam kontrole, načinom oblikovalskih pristopov (pri tem izpostavi pojem intervizualnosti) in nudi različna branja ovitkov in njihovih družbeno-kulturnih sugestij. Ostali podajo predvsem krajše skice in refleksije – Ičo Vidmar mu sledi v krajši študiji, ki se posveča predvsem pomenu in zgovornosti naslovnice, ovitkom v črnski glasbi in zunanjim dejavnikom nareka – in se ukvarjajo s specifičnimi primeri: Polona Poberžnik s fonografsko zbirko Radia Študent in opisi nekaterih najopaznejših ovitkov, Branko Kostelnik izpostavi trinajst najpomembnejših ex-yu novovalovskih naslovnic, Rajko Muršič se ukvarja s kronološkim pregledom neodvisnih vinilnih plošč v Sloveniji in Jure Matičič z zakonitostmi in tipografijo v polju elektronske produkcije. Razpravam v knjigi sledijo intervjuji s poznavalcema in glasbenima publicistoma Zoranom Pistotnikom ter Varjo Velikonja, vsak od njiju izpostavi nekaj ključnih ovitkov in albumov, ter z enim od ključnih in vsestranskih slovenskih oblikovalcev, Bronislavom Fajonom, ki spregovori o prilagajanju umetnika naročilu in trgu, načinih dela ter navrže nekaj zanimivosti in anekdot. Za dodatek zaključi tekstovni del knjige poglavje Zvočna umetnost, za katerega sta prispevala dva krajša in predvsem informativna pregleda svetovne in slovenske zvočne umetnosti Guy Schraenen in Bojana Piškur.

Knjiga je, kot že rečeno, izšla ob istoimenski razstavi, ki so jo 21. decembra 2006 otvorili v MGLC-ju in bo odprta do 25. februarja 2007. V predhodniku drugega nadstropja MGLC-ja nas na razstavi Artcoustics – Zgodbe iz ovitkov gramofonskih plošč najprej pričaka instalacija Voice from the loudspeaker beograjskega zvočnega umetnika Vladana Radovanovića, v nadaljnjih devetih sobah pa se sprehodimo skozi zgodovino in različne avtorske, žanrske, tematske in tehnične pristope oblikovanja ovitkov gramofonskih plošč. Na razstavi so med drugim deležni največje teže in izpostavljenosti ovitki, ki so jih oblikovali predvsem avantgardni umetniki, največkrat za svoja tudi avantgardna zvočna dela (posebno pozornost bi lahko namenili izvajalcem in zasedbam, ki jih ne prepoznavamo kot likovne umetnike, a so si sami izdelali/oblikovali ovitke ali naslovnice), in med njimi še posebej z več kot enim ali dvema ovitkoma Warhol (Velvet Underground, Rolling Stones, Aretha ...) ter naš domači oblikovalec Bronislav Fajon, katerega delo lahko opazujemo, sicer rahlo razkropljeno tako na ovitkih klasične glasbe in slovenske popevke kot na ovitkih narodnozabavne glasbe in partizanskih pesmi. Druga dva velika tematska sklopa na razstavi sta Telo, spolnost, moč, v kateri izstopajo predvsem ovitki pod naslovi Telo kot podoba, ter Camp, glam in gej, medtem ko je del Moč žensk mogoče premalo reprezentataiven in močan ter Pro et contra, ki se na različne načine, zelo ilustrativno, angažirano, povedno in zanimivo ukvarja z urbanim in družbenim nasiljem in revolucijo, fenomenom (benda in založbe) Crass in njihovih sopotnikov, ki je mogoče najmočnejši del razstave, in med drugim tudi s ploščami govorov velikih politikov (zastopani so Churchill, Kennedy, De Gaulle in Tito). Posebnega mesta je deležna zbirka iz fonoteke Radia Študent, kjer se (podobno kot v sami radijski fonoteki in na njegovih valovih) izgubimo med neštetimi izbranimi in naključno razvrščenimi ovitki vseh mogočih, predvsem alternativnih in bolj ali manj obskurnih glasbenih področij. Sklop ovitkov iz najobširnejšega tematskega sklopa na razstavi, Glasbeni žanri in oblikovanje, so prisotni tako že v sobi, ki je namenjena klasični, sodobni in improvizirani glasbi, punk, postpunk in hc se nahaja že v sklopu družbeno angažirane tematike, ter posebej (predvsem skozi domačo produkcijo) v sobi, kjer najdemo poleg tega še posebno zanimive sklope Psihedelično oblikovanje, Metallica in apokaliptično oblikovanje raznih glasbenih žanrov ter Fanzinski design, ki s pomočjo izdaj založbe Front Rock nakazuje na zanimiv črno-bel, d. i. y. in predvsem stripovski oziroma risani oblikovalski pristop. Jazz, blues, ska, reggae in impro ovitki so uvrščeni pod istostreho, zato delujejo preveč zmešano in nekako posamično, razpršeno in neenotno. Toliko bolj jasno in učinkovito pa zato delujejo ovitki iz področja elektronike z vsemi poglavitnimi podžanri.

Na razstavi Artcoustics posebej izstopa še sklop ovitkov, ki so jih navdihnila dela iz zgodovine umetnosti, v občutno premajhni meri oziroma zgolj z enim primerom pa je zastopan oblikovalski pristop intervizualnega nanašanja (s primerom naslovnice albuma Orb: Live 93, ki se nanaša na naslovnico albuma Animals zasedbe Pink Floyd). Na razstavi Artcoustics je mogoče pogrešati še kakšen posebej zanimiv sklop, ki bi lahko bil z več primeri na enem mestu predstavljen na primer kot različne verzije, ponovne izdaje, licenčne izdaje posamičnih albumov/klasičnih kompozicij, posebni, nekonvencionalni ovitki, pregled estetsko prepoznavnih in medsebojno doslednih ovitkov posameznih založb, serij ali izvajalcev (izjema sta podobna, vendar zelo specifična sklopa: Logotipi elektronskih založb ter Celostna podoba založbe Cheap Records), ovitki, ki vizualno korespondirajo z glasbeno vsebino oziroma z naslovom albuma ali tudi ovitki pod skupnim imenom Šok in cenzura. Avtorji razstave so namenili morda premalo pozornosti tudi sami informativnosti, saj pod ovitki ne najdemo informacij o glasbenih in oblikovalskih avtorjih, naslovu, letnici ali celo zanimivostih posamičnih albumov/naslovnic, po drugi strani pa vizualni del razstave skorajda v vsaki sobi dopolnjujejo ustrezajoče videoinstalacije/posnetki, ki obogatijo čutno in intelektualno izkušnjo. Vsekakor dobrodošla razstava in publikacija, ki širi naša obzorja ter nas spodbuja k poglabljanju v neraziskana področja glasbe in njenih univerzumov.

David Verbuč

Opombi:

1 »Na našo zavest in dojemanje glasbe ... na naša čutila ... vplivajo tudi drugi kanali komunikacije, ki spremljajo glasbo – tudi v koncertni dvorani, ki je izkjučno namenjena zgolj glasbeni komunikaciji. Kdo lahko zanika, da geste dirigenta in solista ali srečevanja v avli, uglaševanje orkestra, kostumi občinstva, arhitektura in dekor koncertne dvorane temeljno dopolnjujejo komunikacijo 'oblike in tonskega gibanja'?« (John Blacking: A Commonsense View Of All Music).

2 Artcoustic drugače pomeni tudi ime (k sreči!?) tujega proizvajalca umetniško oblikovane hi-fi zvočne opreme.