German Romero (Atajo)

Ne živimo od glasbe, ampak od ljubezni

German Romero je kitarist bolivijske skupine Atajo, ene najpomembnejših latinskoameriških skupin. Njen član je že od začetka in vanjo vnaša rockersko dušo, saj velja, da so Atajo leta 1996 postali rockerji ravno s prihodom njegove električne kitare.

Pred tem je namreč pevec Panchi Maldonado, ki je bolj pod vplivi etna, nekaj mesecev nastopal z akustično spremljavo. Zato tudi Atajo smatrajo oktober 1996, ko se jim je pridružil German, za pravi začetek svojega delovanja. Ko sem bil pred šestimi leti v La Pazu, je mojo pozornost zbudila njihova skladba z zanimivim naslovom Que la DEA no me vea (Da le DEA me ne vidi; DEA = Drug Enforcement Administration), vendar tedaj plošče nisem kupil. Zdaj sem šel takoj ponjo in jo dobil brez problemov, saj je še vedno hit. Z Germanom Romerom smo se pogovarjali na njegovem domu v La Pazu.

V teh dneh praznujete desetletnico delovanja, kar je za rockovsko skupino lepa doba. Kako se je sploh začela zgodba skupine Atajo?

Naša zgodovina je res že dolga. Začeli smo oktobra 1996. Ob obletnici pripravljamo ploščo v živo, ki jo bomo posneli na koncertu, s katerim bomo obeležili desetletnico delovanja skupine. Koncert bo refleksija vsega našega dosedanjega dela, ki se je začelo s spontanim druženjem prijateljev in komponiranjem skladb, na koncu pa preraslo v eno največjih latinskoameriških rockovskih skupin. S skupino Atajo se je v La Pazu rodil urbani rock pa tudi protestni rock, najbolj v skladbi Que la DEA no me vea. Sredi devetdesetih let so v Boliviji ansambli predvsem v angleščini preigravali skladbe svetovno znanih skupin. Nihče si ni upal igrati svojih del. Mi pa smo začeli ravno tu. Naše vodilo je bilo: svoje skladbe, ki jih bomo peli v španščini. To so bili časi, ko je v državi vladalo splošno pomanjkanje, vendar smo vztrajali na svoji poti. Naši teksti so na nek način odsevali tudi bolivijsko realnost, vendar ne v političnem smislu, ker se nikoli nismo imeli za politike. Mi se ne gremo politike, edino, kar hočemo, je, da nas ljudje spoznajo.

Ampak težko bi rekla, da pesem Que la DEA no me vea ni politična.

Ne, ni! Kajti v njej le prenašamo splošne govorice iz čiste realnosti. Pesem je odsev dnevnega življenja nabiralcev kokinih listov v provinci Chapare in njihovega odnosa do severnoameriške politike, ki nas na lastni zemlji ne obravnava kot drugorazredne, ampak kot tretjerazredne državljane. Stavek »Da le DEA me ne vidi« je običajen vzdih iz tamkajšnjih lokalov, v katerih se zbirajo ti kmetje. Pesem je tudi nastala v eni od takih gostiln, v katerih so nabiralci koke po napornem delu še naprej v strahu, ker naj bi počeli nekaj prepovedanega, čeprav so kokini listi sestavni del bolivijske kulture in zgodovine. Sicer pa se to dogaja vsem nam. Med nami je ogromno ljudi, ki ne vidijo dalje od svojega nosu, in tem je treba pokazati, kaj se v deželi v resnici dogaja. Zelo dobro pa vemo, da tudi ekstremizem ne vodi nikamor.

Kokini listi so še vedno na seznamu prepovedanih drog.

Res je in to je velik problem za Bolivijo. Nekoč smo v Amsterdamu zašli v coffee shop in začudeno gledali, ko so nam kokin čaj ponujali kot drogo.

Kdaj ste bili nazadnje v Evropi?

V času svetovnega nogometnega prvenstva. Naša evropska baza je Nemčija, sicer pa smo nastopili še na Švedskem, v Švici, Belgiji in na Nizozemskem.

Kako to, da imate bazo ravno v Nemčiji?

Ker tam živi naš evropski menedžer. Tja iz Latinske Amerike tudi priletimo in od tam nazaj domov. Dneve, ko nismo na turneji, v Nemčiji tudi preživimo pa tudi snemamo. Polovico plošče Nunca Mas smo posneli v Bonnu, pol pa v Boliviji. Naš velik problem so tukajšnje možnosti za snemanje. Če hočemo biti prisotni na evropskem trgu, potem to z bolivijsko kvaliteto snemanja ni mogoče, saj so naši studii slabo opremljeni, Evropa pa ima visoke standarde. Za Evropejce morajo plošče tudi zveneti odlično, samo ideje niso dovolj.

Kako pa je z ostalo Latinsko Ameriko? Koliko ta vpliva na vas?

Gre predvsem za glasbene vplive. Zanimajo nas različni glasbeni stili, s katerimi nato bogatimo naše skladbe ter jim s tem dajemo širšo dimenzijo. Uporabljamo recimo celo afriške bobne in podobne stvari.

Kateri glasbeni vpliv pa je v Boliviji najmočnejši?

Cumbia! In to tista, ki prihaja iz Argentine, čeprav gre za kolumbijsko ljudsko glasbo. Iz Argentine pa zdaj prihaja v najbolj ceneni, komercialni in banalni preobleki, ki jo v Boliviji nekritično sprejemamo z odprtimi rokami. Množice se zibljejo v tem ritmu pa tudi v reggaetonu, ki je s svojimi mačističnimi in seksualnimi besedili še eno podobno onesnaženje. Res žalostno, še posebej, če pomislimo, da je bila Argentina nekoč prva rockerska država Latinske Amerike. Od tam so prihajali Charly Garcia, Fito Paez, Los Fabulosos Cadillacs, Divididos, Luis Alberto Spinetta … Ena sama energija z jasnimi sporočili, s katerimi smo se identificirali vsi po vrsti. Potem pa so se stvari čez noč spremenile. Namesto rocka nas je preplavila tako imenovana cumbia chichera oz. villera, ki jo je mogoče slišati na vsakem vogalu.

Koliko pa nastopate po Latinski Ameriki?

Resnici na ljubo je treba priznati, da smo več v Evropi kot v Latinski Ameriki, čeprav smo tu doma. Razlogi so precej enostavni. Na našem kontinentu nimamo potrebnih kontaktov. Ogromno ljudi nam sicer piše iz Argentine, vendar gre v glavnem za naše zveste poslušalce.

Ste na vaših evropskih turnejah nastopali za evropsko ali latinskoameriško izseljensko publiko?

V glavnem za Evropejce. Nekoč smo v švedski Uppsali sicer igrali za bolivijske emigrante, ampak ti živijo v nekem popolnoma drugem svetu. Zanimajo jih samo folklora in stvari iz preteklosti. V Uppsali živi zelo velika bolivijska skupnost, saj je Švedska v časih diktature našim političnim emigrantom odprla vrata na stežaj. Ampak srečanje z nami je bil zanje pravi šok, saj take Bolivije, kot jo predstavljamo mi, niso pričakovali. Sploh si niso mogli predstavljati, da je Bolivija lahko tudi drugačna.

To me malo spominja na moje izkušnje s slovensko emigracijo v Argentini. Tamkajšnji politični emigranti so recimo skupnost svarili pred gostovanjem Pandurjeve Šeherezade, ker naj bi šlo za erotično in nasilno predstavo.

Naši so bežali pred diktaturo Huga Banzerja. Državo je tedaj zapustilo okoli 17 tisoč ljudi. Med publiko je bilo že ogromno tistih, ki so bili rojeni na Švedskem. Kljub temu so skuhali tipično bolivijsko hrano, ki smo jo zalili z velikimi količinami piva in bili na koncu vsi pijani. Kot doma v Boliviji. Spominjam se tudi tega, da so emigranti nekoč v Hamburgu od nas zahtevali, naj jim igramo skladbo Mi Patria Bolivia, pa smo jim dejali: »Zapojte si jo sami, če vam je tako zelo všeč! Mi igramo svoje pesmi.« In spet je bil problem, saj smo na koncu morali skoraj pobegniti iz dvorane, tako zelo užaljeni so bili.

Ali člani skupine Atajo živite samo od glasbe?

Ne. Tudi od ljubezni! Samo od glasbe se v Boliviji ne da živeti. Še posebej, če ne igraš komerciale. Govorimo sicer, da smo profesionalci, vendar le v smislu dela, saj hočemo od sebe dati res popolne izdelke. Bolivija ni država za »show business«. Sam sem po izobrazbi arhitekt in imam turistično agencijo, naš basist pa je recimo zobozdravnik.

Mi lahko za konec tega najinega pogovora poveš še kaj o zadnjih dveh ploščah Nunca Mas in Sobre y Encima?

Nunca Mas je nastajala zelo dolgo. Polovico smo jo posneli v Nemčiji. Preden je izšla, smo skladbe preverjali med ljudmi po bolivijskih gostilnah in tam črpali energijo. Gre za leto 2003 in čas hude politične krize, ko je bilo več ljudi mrtvih in ranjenih. Vse to se pozna na plošči. Vsa ta čustva in negotovost iz naših src so se na koncu prelila v besedila in glasbo. Že naslov je zgovoren – Nikoli več! Podobno je z ostalimi temami. Ay! Mamita govori o krvi, preliti v protestih, Pulga Presidente o nekem običajnem Bolivijcu, ki je hotel kandidirati za predsednika države. Na ploščo smo uvrstili celo odlomke govorov tedanjega predsednika Sancheza de Losade, ker smo z njimi hoteli pokazati, kako nam oblast ves čas laže. Zadnja plošča Sobre y Encima, ki je izšla lani, je popolnoma drugačna. Ta je že bolj vesela in sproščena. Njena besedila niso več angažirana. Plošča je bolj sentimentalna in celo folklorna, saj smo vnesli vrsto tradicionalnih ritmov, kot so milonga, valček, gaita. Sliši se tudi keltska in arabska glasba. Med drugim smo celo značilno bolivijsko morenado zmešali z rockom.

Marko Jenšterle

Diskografija:

Personajes Pacenos (Discolandia, 1998)

Calles Baldias 1, 2 (Discolandia, 2000)

Nunca Mas (Discolandia, 2004)

Sobre y Encima (Discolandia, 2005)