Steven Bernstein

Glasba bi morala odražati glasbenika

Steven Bernstein (44) je jazzovski glasbenik brez predsodkov. Vplive za svoje glasbeno ustvarjanje jemlje povsod. Nenehno posluša veliko različnih glasbenih zvrsti, kot pravi, je zasvojen s kupovanjem zgoščenk in kadar mu je določena skladba všeč ali se mu zdi zanimiva, pri njenem prirejanju ne okleva, tudi če sta izvajalca Abba ali Britney Spears.

Ozira se le na to, za katero od svojih zasedb ta newyorški trobentač ustvarja. Najbolj znana je kvartet Sex Mob (Briggan Krauss, saksofon, Tony Scherr, bas, Kenny Wollesen, bobni), kjer igra Steven slide trobento, vodi pa tudi trio Spanish Fly (Dave Tronzo, slide kitara, Marcus Rojas, tuba) in nonet Millennial Territory Orchestra (Matt Munisteri, kitara, Ben Allison, bas, Charlie Burnham, violina, Ben Perowsky, bobni, Erik Lawrence, Doug Wieselman in Peter Apfelbaum, različna pihala, ter Clark Gayton, pozavna). Obenem vodi tudi projekt Diaspora, v katerem z različnimi stili poustvarja tradicionalno judovsko glasbo, in projekt, v katerem z različnimi glasbeniki izvajajo glasbo Leonarda Cohena, sicer pa je še član v zadnjih letih manj dejavne zasedbe The Lounge Lizards, skupine Coalition of the Willing bobnarja Bobbyja Previta, rockovsko folkovske skupine Levona Helma, in še bi se kaj našlo … Nastopa tudi z glasbeniki, kot so Medeski, Martin and Wood, Aretha Franklin, Lou Reed in Sting. Kako zaposlen je, priča podatek, da je v letu 2006 zavrnil sodelovanje na turnejah Brucea Springsteena in raperja Jay-Zja. Raznolikost Bernsteinovega glasbenega delovanja morda otežuje iskanje skupnih točk, a vsaj pri projektih, ki jih vodi sam, bi lahko dejali, da se jazzovske improvizacije loteva razmeroma tradicionalno, a vseeno specifično. Ob praviloma čvrsti spremljevalni ritmični sekciji spontano gradi oziroma razgrajuje skladbe, ki imajo izrazito osnovno melodijo, kakofonija ne traja predolgo in zna zadeti tone, s katerimi določena skladba »zažge«. Vse to počne z dobršno mero humorja in ležernosti. Glasba je življenje, so občutki in v življenju včasih naredimo napake, ampak to je čisto okej, je nekoč povedal v enem od intervjujev. Bernstein, ki ne nasprotuje vključevanju elektronskih elementov v glasbo, je svoj prepoznaven zvok razvil tudi po zaslugi svojega glasbila, ki ga izvajajo le redki: slide trobente, najbolj laično rečeno mešanice med trobento in pozavno. Zaradi zvoka tega instrumenta je prepoznavna tudi zasedba Sex Mob, katere ime naj bi izražalo pomembna elementa moderne medijske kulture: spolnost in kriminal. Skupina, ki deluje že enajst let, je doslej izdala pet albumov: na Din of Inequity (Knitting Factory, 1998) in Solid Sender (Knitting Factory, 2000) najdemo ob večinoma Bernsteinovih skladbah domiselne priredbe uspešnic, na primer od Paula McCartneya (Live And Let Die), Rolling Stonesov (Ruby Tuesday), Nirvane (About A Girl), Abbe (Fernando) …, album Sex Mob Does Bond (Rope A Dope, 2001) je svojevrsten poklon Johnu Barryju, piscu skladb za filme o slavnem tajnem agentu, Dime Grind Palace (Rope A Dope, 2003) je najbolj preprosto rečeno nadgradnja prepoznavnega zvoka, nekoliko manj pa pred slabe pol leta izdan Sexotica (Thirsty Ear, 2006), kjer so studijske posnetke predali v elektronsko obdelavo producentoma. Pod pogojem, da bo ta enakovredno zastopana kot izvirna glasba. Žiriji, ki podeljuje nagrade za glasbne dosežke grammy, je očitno všeč in predlagala ga je za grammy za najboljši sodobni jazzovski album. Še nekaj besed o skupini Millenial Territorry Orchestra (MTO), ki je svoj prvi album Volume 1 (Sunnyside, 2006) izdala pred nekaj meseci, čeprav deluje že od leta 1999. Bernstein, ki je imel tedaj rezerviran termin v znanem newyorškem klubu Tonic, jo je sestavil, ker je ostal brez ritemske sekcije. Tonyja Scherra in Kennyja Wollesena je namreč najel kitarist Bill Frissell. Idejo za zvok skupine je dobil ob poslušanju jazzovskih skupin, ki so v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja nastopale po kavarnah in dvoranah v osrednjem in zahodnem delu ZDA. Njihova naloga je bila predvsem zagnati zabavo in privabiti ljudi na plesišče. To bojda uspeva tudi MTO.

S Stevenom Bernsteinom smo se po telefonu pogovarjali sredi minulega meseca.

Nedavno ste se vrnili z evropske turneje z vašo skupino Sex Mob. V enem izmed intervjujev ste dejali, da greste v Evropo, ko hočete dobro zaslužiti, in da ste praktično prenehali s turnejami po ZDA, ker prireditelji koncertov ne plačajo dovolj. Bi lahko rekli, da je to prevladujoče mnenje med ameriškimi jazzovskimi glasbeniki, in kako bi primerjali položaj jazzovskega glasbenika v ZDA in Evropi?

Razmere niso take za vse. Veste, Združene države so trenutno zelo konservativne in realnost je, verjeli ali ne, da zgolj beseda seks v imenu skupine v Ameriki oteži možnost početja določenih stvari, kot je igrati na več koncertih … Morda se bodo stvari zdaj spremenile, toda ... hočem reči, na primer, nedavno (8. decembra 2006, op.a.) smo bili predlagani za nagrado grammy, toda ne vem, če bo to kaj spremenilo. Morda bo spremenilo, kako ljudje gledajo na nas v Združenih državah. Ali veste, kaj je grammy?

Da, da.

V Združenih državah je to zelo prestižna stvar, še zlasti, če ga tudi res dobiš, toda že sama nominacija je zelo prestižna. Veste, v ZDA so dejansko ljudje, ki lahko zaslužijo z nastopanjem, a že sam slog, vrsta glasbe, ki jo izvajam, to otežuje, ker je bolj izzivalna, da ne … ne vem, kako bi se izrazil ... je nekoliko bolj umetniška ali bolj abstraktna in v ZDA je trenutno težko predstavljati tako glasbo. Če izvajaš glasbo, ob poslušanju katere lahko tolčeš po kolenih, ki je bolj preprosta, potem si lahko dobro plačan tudi v ZDA. Torej ne drži, da nihče v ZDA ni dobro plačan. Toda če nastopam, zlasti s Sex Mob, v Evropi, ravnajo z nami kot z umetniki. Ljudje pridejo in nas poslušajo, pripravijo nam res lepo vrsto nastopov, igramo na lepih, res čudovitih prizoriščih in to je krasno pri nastopanju v Evropi.

Z ozirom na to, da sta skladbe na vaši zadnji plošči Sex Mob Sexotica nekako predelala, zrezala in spremenila producenta, kako jih izvajate na koncertih?

Ni nujno, da na koncertih izvajamo katero koli izmed skladb z naših plošč. Hočem reči, smo nekakšna staromodna skupina, igramo veliko istih starih skladb tudi izpred enajstih let, iz časa, ko smo začeli. Ne izvajamo nujno skladb z naše nove plošče. In številne skladbe na naših koncertih niso na nobeni izmed naših plošč, to so skladbe, ki jih izvajamo v živo. Velika razlika je. Ko nastopamo v živo, izvajamo našo »živo« glasbo. To je tisto, kar pomeni »živa« skupina.

Vaši nastopi in celo snemanja plošč potekajo praktično brez pravih vaj. Bi lahko rekli, da to počnete, ker tako zelo zaupate glasbenikom, s katerimi igrate, ali tako zelo uživate pri raziskovanju nekako neznanih področij, in ali si kdaj po nastopih očitate, da bi lahko igrali bolje?

Ne, nikoli si ne očitam za to. Všeč pa mi je oboje, kar ste omenili: rad imam svoje glasbenike, všeč mi je, kako zvenijo, ko nekaj odigrajo prvič, rad imam njihov zvok, ko nekaj poskusijo prvič zaigrati …. (neslišno, op. a.)

Oprostite?

Govoril sem s svojo ženo.

Aha, okej. Čeprav izvajate različno glasbo, bi lahko dejali, da je vaš osnovni pristop glasba, ki je vedno groovy, zabavna, žurerska, včasih celo plesna. V jazzu sicer na splošno teh elementov ni veliko. Ali vam je to pri vaši glasbi preprosto všeč ali skušate z njo hkrati tudi nekaj sporočiti?

Mislim, da ne nujno. Menim, da nekaj sporočam, vendar si za to ne prizadevam. Veste, kaj govorim? Ne, želim si le igrati glasbo in sploh nočem nekaj sporočati. Želim le igrati in v osnovi, kot gledam na te stvari, si mora vsak glasbenik sam določiti, najti način, da glasba odraža njega samega. To bo delovalo: določitev načina, kako ustvariti glasbo, ki bo odražala, kako gledate na določene stvari. Torej, če ljudje mislijo, da je moja glasba taka, potem pač tako mislijo, a glasbeniki bi morali početi to, kar sem govoril.

Na nek način ste že odgovorili na moje naslednje vprašanje: Nekoč ste dejali, da v današnjem jazzu primanjkuje osebne pristnosti.

Menim, da je tega veliko ... ampak ne vedno. Mislim, da je problem to, da je tako veliko ljudi, ki gredo v šole, se naučijo – tako preprosto se je naučiti igrati sole drugih ljudi – jazza, ki je v Ameriki del naše narodne kulture, pa se ne razvijajo na način, kot so to počeli nekoč, torej zgolj z igranjem. In to poskušam početi jaz, s tem tudi odgovarjam na prejšnje vprašanje o vajah. Glasbo želim raje razviti preprosto z igranjem, kot pa da bi jo skušal vaditi. Veste, raje ji pustim, da se razvije naravno.

Glasba je v vseh vaših skupinah večinoma avtorska, toda jasno je, da radi ustvarjate priredbe, ki so včasih po krivici manj spoštovane kot avtorske skladbe. Bi lahko tudi komentirali moje mnenje, da želite še posebej pri priredbah pop uspešnic izvirnik »zamegliti«, kolikor se da, in čakati, da ga občinstvo prepozna. Ali preizkušate poznavanje publike, kako hitro bo ugotovila?

Ne. Nikogar nočem preizkušati, to je le nekako naraven način, da se skladba razvije. Raziskujemo skladbo in nato prej ali slej pridemo do osrednje teme. Ne gre torej za preizkušanje publike, ampak le igranje skladbe, ki se počasi odvija. Veste, kaj govorim? Če se skladba pač počasi odvija, je to enostavno naraven način. Nočem nenehno preizkušati kogar koli, tako se pač zgodi naravno. In to je tudi način, kako se lotevamo skladb, najti poskušamo čim bolj naraven način. Torej način, ki je preprosto – naraven način! Na način, ko se to zgodi najbolj organsko.

Prebral sem, da ko se odločite ustvariti nove skladbe, zapustite Manhattan in odidete v bližnji majhen kraj. Ali ...

Tam živim, živim v tem kraju. (Nyack, 25 kilometrov severno od New Yorka, op. a.)

Oprostite.

Je že v redu.

Ali potrebujete mir za ustvarjalnost ali lahko brez težav to počnete tudi, ko potujete?

Pravzaprav sem rad v svoji hiši, ko hočem ustvarjati. Veste, doma je to preprosto. Imam dve majhni sobi v zadnjem delu hiše, ki ju imenujem laboratorij. Odidem tja in ustvarjam, res lepo je, da lahko to počnem. Na poti sem vedno tako zaposlen zgolj s premikanjem iz enega v drug kraj.

K vaši drugi skupini: S skupino Millennial Territory Orchestra ste oživili ne preveč dobro zabeleženo ameriško glasbo, ki so jo v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja izvajali v plesnih dvoranah. Skupina je doživela uspeh v New Yorku, toda skoraj sedem let ste potrebovali za izdajo svoje prve plošče. Zakaj?

Veliko stane, če snema devet glasbenikov, in kakor delamo plošče zdaj (zazeha), večinoma sami plačujemo za njihovo snemanje. Ni več tega, kot je bilo v starih časih, ko so to počele založbe. Večina glasbenikov, kot sem jaz, sama producira svoje plošče. Ko so na snemanju štirje glasbeniki, kot na primer Sex Mob, je lažje najti manjši prostor in malo snemati, stane manj, plačaš trem fantom. Toda pri devetih glasbenikih jih moraš plačati osem, najti moraš večji prostor, kar je tu zelo drago, in vzame štirikrat več časa za mešanje posnetega. Torej, v osnovi so razlogi finančni, saj veste, najti denar, da lahko to izvedeš.

Z nekaterimi založbami ste sodelovali pogosteje, vendar pogodbe niste podpisali z nobeno. Kaj ne bi bilo bolj enostavno, če bi to storili?

Vem, da bi bilo. To je zgolj prikaz, kako konservativne so razmere. Ni več založb, kot so bile včasih, toda tudi, ko so bile, nihče ni vedel, kako naj me opredeli. Nisem običajen jazzovski glasbenik, ki igra malo bepopa, nisem rockovski glasbenik, nisem pop glasbenik. Nekako živim v svojem glasbenem svetu, zato niso znali ugotoviti, kako bi me tržili. Veste, kaj govorim? Bilo bi lažje, toda na ta način je nekoliko bolj razburljivo.

Kaj pa neodvisne založbe, ali so povsem brez sredstev?

Da, imajo le malo denarja. Ko imam denar, izdam ploščo sam za neodvisno založbo, kot je Thirsty Ear, kjer so sicer plačali za ploščo Sex Mob, toda za ploščo MTO sem moral plačati sam, torej … (zazeha). Oprostite.

Že v redu, domnevam, da je bila dolga noč.

Ja, ja, ja, lahko bi tako rekli … Veste, pri sodelovanju z založbo Rope A Dope sem moral plačati sam, tudi pri Tzadiku; obe založbi sta neodvisni in moraš imeti v vsakem primeru svoj denar, da lahko kaj narediš.

Igranje slide trobente vam je pomagalo pri vaši prepoznavnosti in specifičnosti zvoka skupine Sex Mob. Toda zakaj se več glasbenikov ne odloči igrati ta instrument, vi pravite, da ga je težko igrati?

Ker ga je resnično težko igrati, hočem reči, tako težko ga je igrati, da je že nekako strašljivo. S Sex Mob sem ustvaril vrsto glasbe, ki deluje naravno za slide trobento, in da ta obenem zveni kot trobenta … V Sex Mob slide trobenta ne zveni kot slide trobenta. Če pa ne moreš ugotoviti načina, recimo, če si želiš, da bi zvenel kot običajna trobenta, je resnično težko. Večina ljudi se ni nikoli spomnila primernega prostora za slide trobento. V Sex Mob sem oblikoval tako okolje, da lahko slide trobenta deluje. Torej, razlog, da ljudje ne igrajo slide trobente, je, ker ne vedo, kam bi jo dali, v katerih skladbah bi jo igrali, kakšno glasbo bi na njej izvajali. So pa nekateri mladi ljudje, ki jo skušajo igrati. Štiri ali pet jih je in vsako leto več …

Ustvarjanje glasbe za kak oglas ali pa igranje z zvezdniki, kot sta Sting in Lou Reed, s katerim boste nastopali v prihodnjih dneh, to so stvari, ki omogočijo plačevanje računov. Toda ali bi to še vedno počeli, če vam ne bi bilo treba? Ali mislite, da je dobro za glasbenika, da počne različne stvari?

Prepričan sem, da je za glasbenika dobro, da počne različne stvari, seveda sem to od nekdaj sam počel, zato ne vem, kako je, če igraš le svojo glasbo. Toda osebno mi je všeč oditi na pot, ko nisem vodja skupine in delam za druge. Je vznemirljivo, ker lahko stvari, ki se jih naučiš od drugih, preneseš v svojo lastno glasbo in tako sem nekoč že pojasnil nekomu, zakaj ustvarjam tako različno glasbo. Zato, ker vedno dobivam nove podatke od različnih virov. A razumete?

Da.

Vedno govorim: 'A tako on rad to počne? Aha, prav. Nikoli nisem pomislil na ta način.' Veste, podobno se je zgodilo včeraj, ko smo vadili z Lou Reedom. Odigrali smo na določen način in sem dejal: 'O, ja! Nikoli nisem pomislil na to, ta tip igra tako, o, ja. Prav, tako igra, torej …'

Ali imate poleg številnih projektov, s katerimi se ukvarjate trenutno, še kakšne nove oziroma razmišljate o njih?

Nedvomno bi rad izdal še drugi album MTO, želim si narediti tudi ploščo v živo s to skupino, zelo rad pa bi posnel album s kitarami. Da, želim posneti album s tremi kitarami, ne bi rad preveč govoril o tem, je pa nekako v ozadju mojih misli že nekaj let; torej resnično kitarsko usmerjena plošča, tega še nikoli nisem naredil. Obožujem električno kitaro. Čeprav ljudje pravijo, da je Sex Mob plesna in groovy glasba, je še vedno v osnovi jazz, ker ima pihalo in trobilo, bas in bobne, in vsa moja glasba je resnično povezana z zvoki instrumentov, zato Sex Mob zvenijo včasih skoraj kot Ornette Coleman, čeprav je glasba drugačna. Veste, MTO zveni kot ta stari stil, zato si želim zvoka električne kitare pa tudi orgel. To sem si zamislil za naslednji projekt.

Imate kakšne spomine na Slovenijo in kdaj vas lahko pričakujemo znova?

Da, imam spomine na čudovito mesto. Spomnim se, da smo odšli v neko restavracijo, kjer smo skušali naročiti divjega prašiča, pa so rekli, da ga je zmanjkalo, a da lahko dobimo ponija (smeh). Nismo naročili ponija, toda bilo je … Upam, da pridem kmalu, ne vem ...

Na zadnji turneji ste bili najbližje na Dunaju, torej le nekaj sto kilometrov stran …

Naslednjič bi jim moral preprosto reči: 'Zagotovite, da bomo znova nastopili v Sloveniji!' Igral sem na čudovitem festivalu v gorah … pred vrsto leti. Kakih devet let nazaj.

V Sloveniji?

Da ...

Aha, Cerkno, o tem ste govorili prej ... To je majhen kraj med hribi. In to je bilo pred petimi leti, 2001.

Res? No, okej, tudi v glavnem mestu sem igral, v glavnem mestu Slovenije.

Aha, Ljubljana!

Da, Ljubljana. V Ljubljani sem igral morda pred dvema letoma. Spomnim pa se tudi, da smo pili medvedovo kri v Cerknem ...

Prosim?

Pili smo medvedovo kri – pijačo, alkohol – imenujejo jo medvedova kri.

A je to vino?

No, nekako je močnejša pijača, kot viski, šnops.

Aha, se bom pozanimal …

Okej.

Luka Vodopivec