Bojan Z

Če bi mislil na rentabilnost, bi se raje ukvarjal s pop glasbo

Bojan Z se bo po poldrugem letu čez nekaj dni znova predstavil pri nas. V prvem delu koncerta bo, kot na koncertu na jazz festivalu v Cerknem maja 2005, nastopil sam, v drugem delu pa skupaj z Big Bandom RTV Slovenije, kjer bo poleg njega solist še nizozemski trobentač Eric Vloeimans.

Bojana Zulfikarpašića smo v Muski (glej št. 5–6/05) že predstavili, zato bomo v nadaljevanju ponovili le nekaj faktografskih podatkov. Leta 1993 je podpisal pogodbo za založbo Label Bleu in istega leta s svojim kvartetom izdal istoimenski prvenec Bojan Z Quartet. Dve leti kasneje z isto zasedbo izda še album Yopla. Za leta 1999 izdani album Koreni zbere mednarodni, francosko-srbski-makedonski-turški-alžirski, nonet, v katerem je tudi kitarist Vlatko Stefanovski. Leta 2001 sledi še en kritiško hvaljen album, kjer je zasedba razvidna iz naslova: Solobsession. Plod sodelovanja z glasbenikoma, živečima prek Atlantika, basistom Scottom Colleyjem in bobnarjem Nasheetom Waitsom, je leta 2003 izdan album Transpacifik. Tudi zasedba za zdaj zadnjega, šestega, leta 2006 izdanega albuma Xenophonia, je trio. Francoz Remi Vignolo je igral bas, na bobnih pa sta se izmenjevala Američana Ari Hoenig in Ben Perowsky. Pri kratki predstavitvi dela Bojana Z velja spomniti, da je za svoje delo prejel številne nagrade: leta 1989 je bil izbran za najbolj obetavnega glasbenika nekdanje SFRJ, čeprav se je že nekoliko prej preselil v Pariz. Leta 2002 mu je francoski predsednik Chirac podelil naslov Vitez umetnosti in književnosti, leta 2005 pa je prejel nagrado Hansa Kollerja za najboljšega evropskega jazzovskega glasbenika.

Z Bojanom Zulfikarpašićem smo se po telefonu pogovarjali v drugi polovici minulega meseca.

Ste se že seznanili s skladbami, ki jih je za koncert v Ljubljani napisal Izidor Leitinger, in kako jih nameravati vaditi?

Nisem še seznanjen. Z Izidorjem sem se videl pred tremi tedni in dal mi je le kompozicijo Erica Vloeimansa, ki jo bo aranžiral. Jaz mu moram dati dve svoji skladbi, s katerima se bo ukvarjal, napisal bo aranžmaje in nato še skladbo posebej za ta koncert. Toda še vedno ne poznam skladb.

Kako boste pa vadili?

Prišel bom dva dneva pred koncertom, tako da bomo imeli dve veliki vaji, še pred tem pa mi bo on poslal note za te skladbe, da se bom z njimi seznanil.

Ali poznate člane Big Banda RTV Slovenija in kaj pričakujete od skupnega koncerta?

Večine ne poznam. Seveda poznam Ratka Divjaka (bobni, op. a.), še iz časov, ko sem živel v nekdanji Jugoslaviji, tudi Stjepka Guta (pozavna, vendar ni več član Big Banda RTV Slovenija, op. a.), ostalih fantov pa ne poznam, tako da bo … in kakšna imam pričakovanja? Zelo velika, nadejam se tudi prijetnega spoznavanja, upam torej, da bom prijetno presenečen.

Kolikor vem, ste posneli le eno ploščo z big bandom, big bandom Jacquesa Bolognesija, ampak to je bilo pred skoraj dvajsetimi leti. Imate veliko izkušenj z igranjem v big bandih?

Da, vrsto let sem igral z big bandi, tudi po igranju v big bandu, ki ste ga omenili. V tistem obdobju mi je bila všeč vloga pianista v big bandih, medtem ko zadnjih petnajst let to počnem zelo redko, ker sem bolj iskan kot solist ali pa vodja skupine.

Kakšen repertoar imate na solonastopih? Ali temelji na vašem edinem soloalbumu, čeprav je od njega minilo že pet let, in kdaj se pravzaprav odločite, kaj boste igrali na nastopu?

Imam neko osnovno idejo, ko prihajam v nek kraj, kjer bom igral. V Sloveniji sem seveda samo enkrat nastopil solo in to je bilo na festivalu v Cerknem, a to je zame dovolj, da so ljudje vsaj enkrat slišali, kar sem igral, in tako mi ni treba še enkrat igrati tega programa. Sicer pa sem že v obdobju, ki je drugačno v primerjavi s ploščo Solobsession, tako da bo prav gotovo veliko materiala, ki ga ni na tej plošči, ki je torej nov. Seveda pa se odločam, kaj točno bom igral, šele med koncertom, ker je odvisno: veliko je improvizacije, zato je odvisno od odziva publike, od akustike klavirja, od vsega, to se torej dogaja na samem mestu.

Solonastopi veljajo za največje izzive glasbenikov, ali se zato pogosto odločate zanje ali raje morda nastopate z drugimi glasbeniki? V zadnjih letih ste najbolj dejavni v vašem triu.

Nimam postav, ki bi mi bile ljubše. Solokoncerti so zelo specifična stvar, h kateri pristopam drugače kot na primer k igranju v triu. Tako da je odvisno od obdobja, včasih imam obdobje, ko se boljše počutim na solonastopu kot pri igranju v triu, vendar pa ne morem primerjati, ker je solo v vsakem primeru poseben šport (smeh).

Na vašem zadnjem albumu v nekaterih skladbah uporabljate električni klavir Fender Rhodes, ki ste ga sestavili sami (ksenofon, op. a.) in po katerem ste tudi poimenovali vaš album. Lahko poveste, zakaj ste se za to odločili, in tudi zgodbo, ki je povezana z nakupom tega instrumenta?

Veste, svoj prvi Fender Rhodes sem, ko sem bil še mlad fant, kupil v vasi pri Pančevu blizu Beograda. Po naključju me je tedaj, ko sem hotel kupiti drugi klavir, brat, ki živi v Beogradu in je tudi glasbenik, odpeljal do neke ženske, ki je prodajala samo dele Fender Rhodesa. Ta ženska je prav tako živela pri tej vasi blizu Pančeva. Zanimivo je, da so deli, ki sem jih kupil, prej pripadali enemu od mojih velikih prijateljev, Radomirju Mihajloviću - Toćku. V vsakem primeru sem imel zamisel med sestavljanjem tega instrumenta – to je zelo tvegan instrument, ki sem ga dobil na zelo tvegan način –, da sem vse zvoke, ki bi jih sicer moral odpraviti, zadržal in tako je torej nastal. Ampak imel sem seveda zamisel, da naredim instrument, ki bo slišati drugače kot vsi zvoki, ki jih poznamo s Fender Rhodesa. In kako mi je to uspelo? To je bil splet naključij, ampak ne verjamem, da bom lahko ta instrument uporabil za koncert. Zdi se mi, da bo na solokoncertu izključno klavir, bom pa imel en Fender Rhodes v big bandu. Videl bom, kako ga bom uporabil.

V vašem intervjuju za Allaboutjazz me je pravzaprav šokiral podatek, da je priprava ene studijske plošče stala 35 tisoč evrov. Zakaj se niste odločili izdati albuma, posnetega v živo? Je to naivno vprašanje?

Ne, ni naivno. Tisto, kar stane največ, so studii, glasbila, dobri glasbeniki, tu je tonski tehnik. Če želite narediti kvalitetno stvar, še to vedno stane, pravzaprav kvaliteta stane vse več in več. Z druge strani pa stane MP3 vse manj in manj. Meni je bilo do tega, da v razmerah, ko gre industrija plošč in glasbe navzdol, napravim nekaj, kar je kvalitetno. Zato sem tudi sam vložil veliko svojega časa in denarja v ta projekt in nikakor nisem mislil na neko rentabilnost, ker nikoli se pravzaprav ne sme misliti na rentabilnost že v samem začetku. Če bi to počel, bi se raje ukvarjal s pop glasbo … Finančna plat me ne bo gnala k snemanju live albuma. Live album bom naredil, ko se mi bo zdel smiseln z glasbene plati. Razumete?

Da.

Zato ker posnetki v živo predstavljajo drugačno energijo in tako naprej, in tako naprej. Tako da … Bom videl. Ena od stvari, na katere mislim, je priprava posnetka v živo.

Kako ste zadovoljni s sodelovanjem z vašo založbo Label Bleu? Vam postavlja kake zahteve?

Ne. To je tisto, kar mi je bilo všeč do sedaj. Ne silijo me, da počnem kar koli, česar ne bi želel. To je z ene strani pozitivno, z druge strani pa bi me lahko tudi malo silili (smeh), da bi … V vsakem primeru, vse je odvisno od mene. Če bi želel narediti več plošč, kot sem jih do sedaj, mislim, da bi me pri tem podprli. Če ne oni, bi pa bilo veliko drugih, ki bi jih to zanimalo. Za zdaj pa je Label Bleu spremljala moj tempo ustvarjanja in moje zamisli. To je razlog, da še vedno sodelujemo.

Glede na to, da ste dobitnik številnih nagrad, kakšne so pravzaprav njihove praktične posledice? Ali se zaradi njih lažje dogovorite za nastope, imate višjo tarifo, večjo prodajo plošč?

Upam, da so od nagrad kakšne pozitivne posledice v tej smeri. Vendar pa, zame so nagrade zelo pomembne, ker priznavajo neko sredino, v kateri živim. Bodimo realni: jazzovskih glasbenikov in glasbe, ki jo ustvarjam jaz in večina mojih kolegov, se na radiu nikoli ne sliši tekom dneva, temveč šele po polnoči pa tja do pete ure zjutraj. Na televiziji jazza dejansko skoraj nič ni. S te strani si lahko mislim, da sem dejansko fantom (smeh). Človek fantom, zato ker večina ljudi, ki me pozna, ne pozna moje glasbe. Sosedi me ne poznajo po tem, kar počnem, ampak zato, ker živijo poleg mene in vidijo, da sem nenehno na poti, vendar nikoli ne slišijo moje glasbe oziroma je ne slišijo tako pogosto kot kakršno koli pop neumnost, ki izide. Tako da mi te nagrade z ene strani dajejo iluzijo, da sem priznan v tuji sredini, kjer živim, in to ni samo sredstvo, ampak občutek, da obstajam. Z druge strani pa je vedno prijetno dobiti nagrado od strokovnjakov, torej ljudi, ki počnejo isto kot jaz, ki spremljajo stvari. In to je dobra motivacija za nadaljevanje. Sicer pa to nikakor ne spreminja mojega pristopa do glasbe. Če dobivam te nagrade za to, kar počnem, jih vzamem in nadaljujem z delom, kot sem to počel prej.

V začetku januarja boste vnovič nastopili v ZDA. Tam ne nastopate ravno pogosto; ali ni dovolj ponudb za glasbenika kot ste vi?

Ah, Amerika, ah, Amerika … Najprej bi povedal, da si ne prizadevam za kakršno koli potrditev, kar se tiče Amerike, pa tudi Amerika ne teče za menoj. S te strani sva tako dobra skupaj. Če bi si želel napraviti kariero v Ameriki, bi to moral narediti na račun številnih koncertov, ki jih lahko naredim tu. To pomeni, da bi moral tam začeti z ničle. Naj vam povem, da ne vidim nobenih pomembnih razlogov, ki bi me silili k temu. Za to, čemur oni pravijo paying the dues, se absolutno počutim, da sem paid my dues. Torej, ne dirjam za Ameriko. V vsakem primeru pa mi bo veliko pomenilo, da bom lahko igral v Blue Notu. V vsakem premieru se mi bodo izpolnile ene od mladostnih sanj in to je čudovito.

V Franciji ste kmalu začeli sodelovati z velikimi glasbeniki, kot sta Henri Texier in Michel Portal, ki so na vas vplivali in vam pomagali pri razvoju. Kako zdaj vi, ki ste že vrsto let praktično eden od velikih jazzistov, pomagate mladim glasbenikom in kako na splošno ocenjujete prihodnost jazza v državi, kjer je jazzovska scena ena od najbolj razvitih v Evropi?

Ena izmed stvari, s katerimi se ukvarjam, so glasbene delavnice, še vedno veliko predavam, čeprav sem tega delal več, preden sem začel skoraj nenehno nastopati po turnejah, kot je to zdaj. Ampak v vsakem primeru se lahko kadar koli udeležim delavnic in klinik in še česa – poznavanj z lokalnimi glasbeniki. Sodelujem z lokalnimi skupinami in jim seveda poskušam prenesti svoje izkušnje in malo svoje energije, ki jo imam na tem področju. S tem jim želim dati neko usmeritev, ki bi jim lahko prišla prav, da malo razdam pozitivne energije, ki jo nosim v sebi.Vedno se spomnim, koliko je meni pomenilo, ko sem imel priložnost spoznati kakega velikega glasbenika. To je eden od načinov, kako prispevam pri razvoju mlade generacije. Ampak za zdaj igram z ljudmi moje generacije. Najprej sem igral s starejšimi, zdaj s tistimi, ki so več ali manj moja generacija, v nekem trenutku pa bom začel igrati tudi z ljudmi, ki so mlajši od mene, toda to bo prišlo, ko bo za to čas.

Henri Texier in Michel Portal sta prav tako ena izmed glasbenikov, ki so si skozi leta izborili razmeroma ustrezen status glasbenikov v Franciji. Kaj to pomeni v praksi? Kako nek francoski profesionalni glasbenik dejansko živi, kdo mu plačuje zavarovanje, kako je urejeno, ko na primer zbolite, se na primer upokojite?

Pri vsakem koncertu je znesek, ki ga jaz zaslužim, približno enak znesku, ki ga tisti, ki me najame, plača za zdravstveno zavarovanje, za vse, čemur oni pravijo patronal charges. Število koncertov, ki jih nekdo odigra, mu daje zavarovanje za vse te socialne, kako se že reče? Socialno zavarovanje in ostalo … v tem je vključena tudi kotizacija za eventualno pokojnino, čeprav je to zadnja stvar, na katero zdaj mislim. Tako da so zadeve razmeroma urejene, največ po zaslugi ljudi, kot sta Henri Texier in Michel Portal, torej ljudi njune generacije, ki se je zelo borila, da bi postal status glasbenika v Franciji nekaj dostojnega. Imamo tudi zavarovanje brezposelnosti, ki ga lahko uporablja vsak glasbenik, ki ima kakih sto, ne sto, kakih petdeset do šestdeset angažmajev letno. To nam daje pravico, da v določenih obdobjih, ko ne delamo, dobimo plačilo, kot da smo brezposelni. Vse to so seveda stvari, ki jih koristim tudi sam in ki mi omogočajo, da rabim takoj, ko nisem na koncertih, predavati, imeti zasebnih ur, skratka početi nekaj za denar, da bi preživel. Druga stvar so različne dejavnosti. Michel Portal piše veliko filmske glasbe, napisal je glasbo za kakih dvesto filmov in je zelo znan tudi v tem oziru in gotovo tudi od tega veliko zasluži. Prav tako Texier. V vsakem primeru pa, kar se mene tiče, sem v fazi aktivnega glasbenika, ki je skoraj nenehno na poti. To pomeni, da sem najbolj odvisen od zaslužkov na koncertih in to mi je tudi največji prihodek.

Mimogrede, ali se res selite na Nizozemsko?

Ne, trenutno sem nekako med Francijo in Nizozemsko, zato ker je moja žena Nizozemka. Za zdaj mi to ustreza, da sem torej tam in tu samo določen čas. Ne nameravam pa se seliti. Eden od glavnih razlogov za to je, da imam otroke, imam dva sinova iz prejšnjega zakona, in sem rad zraven njiju. Da se kasneje ne bom mogel pritoževati, da nista po meni (smeh).

Katere glasbenike ste poslušali v minulih mesecih in kaj vas je zares navdušilo?

Uf, to je vprašanje ... (smeh) V preteklih dveh tednih sem poslušal lokalno glasbo na Martiniquu. Njihovo glasbo in tamkajšnje glasbenike, ki igrajo bele in glasbo gwo ka: to je njihova glasba z Martiniqua in Guadeloupa, zdaj sem v tem ... kaj sem še poslušal? Poslušam veliko glasbe, ampak … všeč mi je tudi, ko ne poslušam nič. Kaj pa vem … od zadnjih plošč, ki sem jih slišal, uf. Naj pogledam okoli sebe …

Že v redu, če se pač ne spomnite …

Lahko bi vam poslal mejl, ampak ... (smeh)

Že v redu ...

Naj razmislim … absolutno sem z mislimi na nekem drugem mestu, še vedno sem tam. (smeh)

Pravkar ste se torej vrnili z dopusta. Ali ste se tudi v tem času pripravljali za vaš posel? Mislim, ali tudi na dopustu igrate klavir?

Ne. Nikakor ne. Dva tedna se nisem niti dotaknil klavirja in to mi je prišlo prav, ker sem bil pred tem mesec dni na turneji. Šel sem z enega vlaka na drug vlak, z enega letala na drugo letalo, z enega klavirja na drug klavir … tako da sta mi ta dva tedna brez klavirja prišla zelo prav. Zelo mi je pomembno, da ohranim strast in da zato za nekaj časa povsem »izključim elektriko in kable« in mislim na druge stvari …

Luka Vodopivec