Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mitja Reichenberg

Filmska glasba

Chopin in Mozart pred filmom za film

Vsekakor je zanimivo dejstvo, da tudi današnji film posega po glasbi iz davne preteklosti, ko še skladatelji sploh niso vedeli, da bo nekoč obstajal medij, v katerem bo postala glasba tako sugestivna in pomembna. Razumljivo je, da bomo pogledali le nekaj zanimivih glasbenih primerov skladateljev koncertne zgodovine, vendar bo že s tem pogledom možno razumeti, kako in zakaj je filmska glasba današnjega časa naslednica svoje starejše sorodnice.

Frédéric Chopin

Frédéric (François) Chopin (1810–1849) se je rodil na Poljskem (kot Fryderyk Franciszek) in se odločil za bolj francoski način zapisovanja svojega imena, saj je veliko časa preživel prav v Parizu. Družil se je z mnogimi zanimivimi ljudmi tedanjega časa, med katerimi je bila zanj zagotovo najbolj usodna pisateljica George Sand, tedanja os pariškega umetniškega življenja. Kot pianist in skladatelj je veljal že v rani mladosti za drugega Mozarta, njegovo igranje na klavir v tedanjih salonih in koncertnih dvoranah pa je bilo občudovanja vredno – kot vrh pianistike in romantične idealizacije tedanje družbe. V njegovi družbi najdemo tudi skladatelje tedanjega časa, kot so bili Hector Berlioz, Franz Liszt in seveda Felix Mendelssohn Bartholdy. Sicer pa poznamo danes vsaj dva odlična poljska filmska skladatelja: prvi je Jan A. P. Kaczmarek (film V iskanju dežele Nije), drugi pa Zbigniew Preisner (naredil je glasbo za mnoge filme režiserja Krysztofa Kieslowskega). Chopinovo glasbo najdemo danes v več kot 200 filmih, čeprav te sedme umetnosti sploh ni poznal.

Eden prvih filmov z njegovo glasbo je bil vestern Oklahomski ciklon (Oklahoma Cyclone, 1930; režija: John P. McCarthy), ki je nastal kot prvi žanrski film s posneto glasbo. V njem slišimo znameniti Pogrebni marš, tretji stavek sonate št. 2. Filmska romanca Sonata v mesečini (Moonlight Sonata, 1937; režija: Lothar Mendes) prinaša precej klavirske glasbe, saj igra glavno vlogo eden večjih in slavnih pianistov tedanjega časa – Ignace Jan Paderewsky. Ker igra kar samega sebe, je jasno, da izvaja tudi mnogo Chopina, med drugim tudi slavno Polonezo v G-duru. Dve leti kasneje je nastal kultni film Samo eno noč (One Single Night / En enda natt, 1939; režija: Gustaf Molander, v glavni vlogi pa je rosno mlada Ingrid Bergman), v katerem se okoli ljubezenske usode plete Chopinova Poloneza v As-duru op. 53. Pisatelj Oskar Wilde je napisal roman z naslovom Slika Doriana Greya, po katerem je nastala leta 1945 filmska srhljivka in režiser Albert Lewin se je odločil, da bo eno glavnih vlog zaupal Chopinovi glasbi – kar celotni zbirki preludijev. V filmski drami Zabavljač (The Entertainer, 1960; režija: Tony Richardson, v glavni vlogi je bil Laurence Oliver) slišimo odlomke iz Fantazije v f-molu, prav tako pa legendarne takte Mazurke (op. 59, št. 1) ter »minutni valček« v Des duru op. 64, št. 1. Tudi veliki klasiki filma so prepoznavali v Chopinovi glasbi posebno noto, ki daje magiji sedme umetnosti pečat zvočne podobe klavirja. Režiser Ingmar Bergman je bil poznavalec koncertne glasbe, in zato srečamo v njegovih filmih mnogo glasbenih citatov, s katerimi sestavlja filmsko zgodbo v nepozabne celote. V filmu Fanny in Alexander (1982) se oglasi trpek in pojoč klavir s kompozicijami Chopina: od že omenjenega Pogrebnega marša pa vse do njegovih Nokturnov. V filmski drami z naslovom Pričevanje (Testimony, 1988; režija: Tony Palmer) je govora o političnem pregonu glasbene družine Šostakovič (skladatelja Dmitrija – igra ga Ben Kingsley –, njegove žene Nine ter hčerke Galyje in sina Maxima), Chopinova glasba pa preplete glasbene usode med seboj.

Francoski režiser Jean Jacques Annaud je leta 1992 posnel izredno poetičen film z naslovom Ljubimec (The Lover/L' Amant). Originalno filmsko glasbo je naredil Gabriel Yared (poznamo ga po filmih Angleški pacient, Mesto angelov, Nadarjeni gospod Ripley, Hladni vrh in Troja), večino partiture pa je ustvaril za klavir in tako v njo vgradil Chopinovo glasbo (valček v h-molu, op. 69, št. 2). Prav tako sta v filmu Mreža (The Net, 1995; režija: Irwin Winkler, v glavni vlogi Sandra Bullock) prepleteni glasbi dveh komponistov. Filmsko glasbo je ustvaril Mark Isham (poznamo ga po filmih Nell, Špartanci in Usodna nesreča), Chopinove klavirske umetnine (Nokturno op. 27 št. 1 in 2 in cis-mol Poloneza) pa so bile osnova za sodobno partituro. Eden novejših filmov z zanimivim preletom glasbene zgodovine je biografska drama z naslovom Pianist (The Pianist, 2002; režija: Roman Polanski, v glavni vlogi Adrien Brody). Film omenjam zato, ker je naredil originalno filmsko partituro Chopinov rojak, poljski skladatelj Vojciech Kilar (rojen leta 1932), ob njem pa slišimo še Chopinovo Balado št. 1 op. 23, Briljantno polonezo op. 22 in seveda Nokturno iz posthumnega opusa.

V svojih kratkih devetintridesetih letih je ustvaril klavirsko glasbeno zakladnico, s katero se je zapisal med najvidnejša imena skladateljev, njegova dela pa so še danes temeljna literatura vsakega resnega pianističnega odra. O njegovi glasbi, ki odmeva v filmih, smo delno že razmišljali, tokrat pa se bomo posvetili dvema klavirskima koncertoma – koncertu št. 1 v e-molu (op. 11) in koncertu št. 2 v f-molu (op. 21).

Režiser zgodnjih filmov Vincent Sherman je posnel leta 1944 izredno senzitivno filmsko dramo z naslovom In Our Time, v kateri se ukvarja s časom tik pred 2. svetovno vojno. Zgodba je postavljena v Chopinovo domovino Poljsko, kar daje možnost za uporabo široke glasbene palete. V filmu slišimo odlomke iz kar obeh klavirskih koncertov (e-mol in f-mol), ob tem pa še znamenito Polonezo v A-duru (op. 40. št. 1). Filmsko glasbo je napisal Franz Waxman, glasbo mojstra Chopina pa je spretno vpletel v film tako, da je dele svoje partiture prilagajal klavirskim koncertom in tako ustvarjal nekakšne zvočne mostove med glasbenimi citati in originalno partituro. Leta 1976 pa je nastal film z naslovom The Little Girl Who Lives Down the Lane (režija: Nicolas Gessner). V njem igra glavno vlogo štirinajstletna (!) Jodie Foster, ki je prav v tem letu posnela legendarni film Taxist (režija: Martin Scorsese, ob Fosterjevi pa igra še Robert DeNiro). Originalno glasbo za film je napisal francoski skladatelj Christian Gaubert, ta pa temelji na klavirskem zvoku in orkestraciji mojstra Chopina, saj se skozi ves film pretaka njegov klavirski koncert v e-molu. Še posebej pa je izpostavljen drugi stavek (romanca – larghetto), saj daje filmu nekakšno čudno, skoraj mistično in neverjetno vzdušje – majhna deklica živi popolnoma sama v veliki hiši. In vsakdo, ki jo pride obiskat, izgine. In vsi, ki jih deklica pozna, so že mrtvi.

Nekoliko manj opažena je bila francoska artdrama z naslovom Hvala, življenje (Mercie la vie, 1991; režija: Bertrand Blier), za katero je zelo dobro originalno glasbo naredil belgijski rockglasbenik Arno (Arnaud Hintjens). Ob njegovih idejah pa zazveni še kar precej koncertne glasbe. Tako v tem filmu zazveni klavirska sonata št. 11 (L. van Beethoven) pa znani Dixis Dominus (A. Vivaldi), nekaj krajših skladb (P. Glass in G. Ligeti) ter odlomki iz prvega in drugega stavka Chopinovega klavirskega koncerta v f-molu. Druženje teh različnih glasbenih vsebin, stilov in konceptov daje filmu zanimivo strukturo in težo. Zagotovo pa ne smemo prezreti vojne drame Paradise Road (1997, režija in scenarij: Bruce Beresford). Film je nastal po pretresljivi in resnični zgodbi o skupini žensk, ki so bile ujetnice v japonskem vojaškem taborišču med drugo svetovno vojno. Preživeti pa so poskušale tudi tako, da so ustanovile pevski zbor. V glavni vlogi je odlična Glenn Close, široka glasbena paleta pa obsega dela od M. Ravela (Bolero), G. Holsta (Planeti) in A. Dvořáka (simfonija št. 9) do F. Chopina in seveda (ponovno) njegovega klavirskega koncerta št. 2 v f-molu. Tudi režiser Peter Weir je povzel idejo klasične glasbe v sodobnih filmih in tako v svoji drami z naslovom Trumanov show (The Truman Show, 1998; v glavni vlogi Jim Carrey) ustvaril zanimivo prepletanje koncertne glasbe in originalne filmske partiture (Burkhard von Dallwitz). Med mnogimi skladbami se najde klavirski koncert št. 1 v e-molu (odlomek iz drugega in tretjega stavka), kakor tudi W. A. Mozartov Turški marš in pa J. Brahmsova Uspavanka. Med filmi, kjer pa dejansko igra Chopinova glasba eno od glavnih vlog, ne gre spregledati romantične drame Beležka (The Notebook, 2004; režija: Nick Cassavetes), saj se njegov Preludij za klavir (op. 28 št. 4) prepleta s spomini ob branju stare beležnice. Toda kdo sta pravzaprav stari gospod in gospa, ki sledita davni zgodbi ljubimcev? Glasba Frédérica Chopina nam ponuja reminiscenčen odgovor in hkrati novo možnost izbire med ljubeznijo in dolžnostjo.

Film je torej z odprtimi rokami sprejel Chopinovo glasbo v svojo magičnost umetniške pripovedi.

Wolfgang Amadeus Mozart

V lanskem letu, ko je bil ves svet obrnjen v mesto Salzburg, saj se je prav tam pred 250 leti (27. januarja 1756) rodil genij klasične glasbe Wolfgang Amadeus Mozart, je prav, da se mi obrnemo za nekaj trenutkov v zgodovino filma. Mozart filma ni poznal pa tudi fotografije ne. Ni poznal mestnega hrupa avtomobilov, ne strojev, ne letal. Toda njegovo življenje je bilo polno zvoka – glasbe. In njegovo glasbo je film odkril že zelo zgodaj in jo sprejel v svoj svet.

Pričelo se je že leta 1922, ko je angleški režiser Edvard Coleby posnel kratke filme pod naslovom Tense Moments from Opera, ki so prikazovali odlomke iz (že) tedaj znamenitih oper. Tako se je znašel Mozartov Don Giovanni med napevi popularnega Verdija (La Traviata, Rigoletto), Donizettija (Lucia di Lammermoor), Bizeta (Carmen) in seveda Gounoda (Faust). Film tedaj še ni bil sinhroniziran, zato se zvočni posnetek, ki so ga predvajali ob filmu, žal ni ohranil. Toda že nekaj let kasneje (1926) se je pojavil nemi film z naslovom Boy (delo španskega režiserja Benita Peroja), ki je v partituro vgradil kar precej Mozartove glasbe. Gledalci in gledalke so tedaj lahko slišali znamenite odlomke iz Male nočne glasbe pa iz simfonije Jupiter in seveda iz uvertur različnih oper. Naslednji veliki film, ki je posegel po Mozartovih partiturah, je bil legendarni Modri angel (Der Blaue Engel, 1930; režija: Josef von Sternberg, glavno vlogo pa je odigrala filmska diva Marlene Dietrich). V filmu slišimo arijo Ein Mädchen oder Weibchen wünscht Papageno sich (iz opere Die Zauberflöte/Čarobna Piščal), s čimer je bila aluzija na samo filmsko zgodbo več kot očitna. Istega leta (1930) je segel po Mozartovi glasbi tudi veliki režiser Louis Bunuel v svojem filmu Zlata doba (L'Age d'or). Scenarij sta napisala Bunuel in slikar Salvador Dali na besedila Marquisa de Sada. Mozartova glasba pa obsega odlomke iz znamenitega Requiema, ob Amadeusu pa slišimo še glasbo Wagnerja, Beethovna, Schuberta, Mendelssohna Bartholdyja in Debussyja. Skratka, samo najboljše.

Že tri leta kasneje (1933) so posneli film z glasbo nesmrtnega Mozarta in Gioacchina Rossinija, ki sta se ukvarjala s prav podobno tematiko. Gre za gledališko uspešnico Figarova svatba, filmu pa je bilo naslov Seviljski brivec (Le Barbier de Seville, režija Hubert Bourlon). Rossini in Mozart sta namreč vzela Beaumarchaisovo besedilo in naredila odlično spevoigro. Eden konkretnejših filmov, ki prikazuje Mozartovo življenje, je nastal leta 1936. Gre za umetnino z naslovom Kogar bogovi ljubijo (Whom the Gods Love, režija: Basil Dean; leta 1942 pa bo Karl Hartl posnel v nemčiji film z enakim naslovom in enakim scenarijem, Wen die Götter lieben). Film dejansko opisuje Wolfganga Amadeusa, njegovo življenje z ženo Constanzo Weber ter razmere na tedanjem dunajskem dvoru. V filmu je mnogo citatov Mozartove glasbe, največkrat igrane kar v živo. Leta 1942 je nastal film z naslovom Don Giovanni (režija: Dino Falconi). Gre za odlično filmano opero (dramo) z istoimenskim naslovom, ki jo je Mozart dokončal le kratek čas pred smrtjo.

Mozartovo glasbo najdemo v mnogih filmskih žanrih, od glasbenih komedij do dram. Njegova glasba vsebuje očitno toliko razpoloženj in posebnosti, da se prilagaja najrazličnejšim okusom, časom in filmskim žanrom. Prav tako srečamo filme, ki se ukvarjajo le z njegovim življenjem in poskušajo biti kar se da biografski. Od novejših pa moramo zagotovo najprej omeniti filmano opero Čarobna piščal (Die Zauberflöte), ki jo je leta 1975 ustvaril operno-filmski režiser Ingmar Bergman. Za njim so to storili še mnogi, a nobena uprizoritev nekako ne vsebuje tega, kar je Bergman spregovoril skozi filmski trak: Mozart ni bil zabavnjak, temveč genij. Leta 1987 je režiser Thomas Olofsson ustvaril odličen film z naslovom Don Giovanni (kasneje, leta 1989, bo naredil še Čarobno piščal), dirigent pa je bil Arnold Östman. Film je bil uspešnejši prav zaradi odlične glasbene izvedbe, čeprav je istega leta posnel Don Giovannija (v Nemčiji) še Claus Viller, vendar je dirigiral Herbert von Karajan, ki pa v opernem svetu ni prav posebno priljubljen dirigent Mozartove glasbe. Tako je postal film tudi medij za koncertne in odrske uprizoritve, na katerih sodelujejo najboljši interpreti. V naslednjih letih lahko najdemo precej filmanih oper, na primer Cosi' fan tutte (1990; režija: Peter Sellars), Figarova svatba (Le Nozze di Figaro, 1990; režija: Peter Sellars), Beg iz Seraja (Die Entführung aus dem Seail, 1990; režija: Thomas Olofsson), La Clemenza di Tito (1991; režija: Robin Lough) in Idomeneo (1991, režija: Thomas Olofsson). Zagotovo gre za nadvse primerne izvedbe, s katerimi je mogoče prikazati Mozarta in njegovo glasbo kot odlično filmsko gradivo. Tudi za mlajše in najmlajše generacije.

Ob koncu pa se moramo spomniti še na film z naslovom Amadeus (1984, režija: Miloš Forman), ki predstavlja pravo prelomnico v filmografiji. Besedilo Petra Shafferja se namreč dotika tiste nikoli izpete zgodbe med Mozartom in Salierijem. In skozi ta dvojni filmski pogled, skozi večno igro med dobrim in zlim lahko prepoznavamo nianse Mozartove glasbe, kot bi nenehno vstajala iz zgodovine ter postavljala večno enako žive in elementarne zahteve po notranji lepoti. Tudi če je to leto oklicano za Mozartovo leto, ne gre pozabiti, da je vendar glasba tista, ki jo je Mozart nadvse ljubil in kateri je bil do neskončnosti predan. Naj bo torej to leto predvsem leto njegove glasbe in filmov, v katerih živi dalje.

Morda najbolj poglobljeno srečanje Mozartove opere Čarobna piščal in filma najdemo v veliki romantični drami iz leta 1948, ki ima naslov Pismo neznane ženske (Letter from an Unknown Woman, režija: Max Ophüls – rojen kot Max Oppenheimer –, poznamo ga po legendarnem filmu Lola Montès, v katerem je znano pustolovko igrala Martine Carol, njen filmski partner pa je bil Peter Ustinov). Film je nastal po romanu Stefana Zweiga in govori o dramatičnem ljubezenskem razmerju med Liso (Joan Fontaine) in Stefanom (Louis Jourdan), ki je koncertni pianist. Ves film se odvija v nekakšnem retropogledu dogodkov, v katerem pa ima prav Mozartova glasba pomembno vlogo: tako kot se v operi Papageno prebija preko različnih ovir, tako prepoznavamo v filmu nesrečna naključja, zaradi katerih pride do končnega obračuna, duela. In pismo, ki je lok preko celotnega filma, zveni kot Mozartova Kraljica noči. Zagotovo pa ne smemo prezreti celotne filmane opere Čarobna piščal, ki jo je leta 1975 naredil operno-filmski režiser Ingmar Bergman. Poetika njegove filmske kamere in občutek za snemanje opernih prizorov dajeta filmu poseben čar in pravljični zanos, s katerim Bergman nadgradi že tako ali tako izredno domišljeno Mozartovo umetnino.

Novejši filmi se nekako bolj spogledujejo z Mozartovimi simfoničnimi deli, klavirskimi sonatami, koncerti in legendarnim Rekviemom. Tako imamo lahko pred seboj najnovejši film z naslovom Novi svet (The New World, 2005; režija: Terrence Malick), v katerem se Mozartov klavirski koncert št. 23 prepleta z Wagnerjevo partituro opere Rensko zlato. Celotno glasbo za film je napisal James Horner, kar pa je tako rekoč že garancija, da je film (po glasbeni plati) prava domišljena umetnina. Seveda gre za odkrivanje novega sveta (Amerike) in za osvajanje ozemlja za vsako ceno. Strastno ljubezensko zgodbo, ki jo preplete Mozartova simfonija št. 36 in odlomki iz Wagnerjevih uvertur je drama z naslovom Heaven's Burning (1997, režija: Craig Lahiff, glavno vlogo pa igra Russell Crowe). Mozart je s svojo uverturo v Čarobno piščal prav tako pomembno prisoten v filmu Face/Off (1997, režija: John Woo), kjer nastopa zanimiva filmska dvojica John Travolta in Nicolas Cage. Simfonija št. 25 v g-duru zveni skozi film Romeo in Julija (1996, režija: Baz Luhrmann), kjer sta znamenita ljubimca iz Verone Leonardo DiCaprio (Romeo) in Claire Danes (Julija). Veliki Requiem je eden temeljnih elementov v filmu Osumljen (Under Suspicion, 2000; režija: Stephen Hopkins), saj zapolnjuje glasbeni prostor tropskega pristaniškega mesta San Juan v Portoriku. Filmski trikotnik spletejo tri osebe: bogataš Henry (Gene Hackman), policijski načelni in vojni veteran Victor (Morgan Freeman) ter Henryjeva prelepa žena Chantal (Monica Bellucci). Mozartova glasba kraljuje nad zgodbo, ki se zgodi tako rekoč v eni sami noči.

In naj za konec omenim še izredno ganljiv film, kjer se Mozartova glasba izpoje v vsej svoji krhkosti, emotivnosti in žaru. Gre za umetnijo z naslovom Philadelphija (1993, režija: Jonathan Demme), film, v katerem je ob Mozartovih litanijah (KV 243 – Dulcissimum Convivium) in glasbi Umberta Giordana (arija La mamma morta iz opere Anrea Chenier) najbolj izzvenela skladba Streets of Philadelphia, ki jo je ustvaril Bruce Springsteen. Nadvse zanimivo je prelivanje najsodobnejše popularne glasbe (ob Springsteenu še Neil Young, Peter Gabriel, David Byrne in filmski skladatelj Howard Shore) z glasbo davne preteklosti. Ganljivo pripoved o homoseksualnem odvetniku Anrewu Beckettu (Tom Hanks), ki je zbolel za AIDS in zato izgubil službo, ter njegovim branilcem Joejem Millerjem (Denzel Washington) poveže Mozartova glasba v nadčasovno zgodbo o pravici življenja in izbire – prav tako, kot je sam Amadeus hotel svobodo svojega duha obdržati zase vse do prezgodnje smrti.

Ali je Mozartova glasba še danes aktualna? Zagotovo. Posebnost njegovega čistega kompozicijskega sloga in njegova neizmerna melodična inventivnost ga postavljata prav na najvišje mesto – kot glasbenega genija, misleca in večnega otroka, s katerim se ne more primerjati nihče, ki ni segel po zvezdah tako visoko kakor prav Wolferl.

Mitja Reichenberg