Dj Format

Odvisnik od plošč

Dj Format velja za enega najuspešnejših didžejev hip hopa, breaka in funka, ki so prišli iz Otoka v zadnjih letih. Znan po odvisnosti od kopanja za ploščami zna v svojih že tako eklektičnih didžejevskih setih presenetiti s pozabljenimi raritetami funka, soula in rocka.

Prvič je opozoril nase na kultni ameriški kompilaciji Return of the DJ Vol. 2, kmalu zatem pa je izšel njegov prvi singel English Lesson. Sledili so remiksi za legendarno založbo Mo' Wax (priredil je klasiko b-boy The Return of the Original Artform japonske zasedbe Major Force). Ravno v tem času je dobil sanjski posel, spremljal je skupino Jurassic 5 na njihovi prvi britanski turneji, kar je nedvomno pomagalo pri njegovem preboju. Leta 2003 je izdal enega boljših hip hop albumov leta, Music for the Mature B-boy, na katerem slišimo poleg članov zasedbe Jurassic 5 tudi kanadskega Mc-ja Abdominala. Leta 2005 sledi prav tako uspešen album If You Can't Join 'Em, Beat 'Em. Format je poleg dveh albumov in številnih remiksov izdal tudi lepo število izjemnih miksov, najbolj znan med njimi pa je nedvomno letošnji, ki ga je posnel za klub Fabric (Fabric Live 27). Njegove raznolike produkcije (od hitrih b-boy brejkov do hip hopa in downtempa) so se znašle na mnogih kompilacijah in miksih raznih izvajalcev.

Z njim sem se pogovarjal na Dunaju, kamor smo šli skupaj zaradi tamkajšnjega sejma plošč.

Prvo vprašanje je čisto osnovno. Kako se je vse začelo, tvoji prvi koraki in prve priložnosti ...

Nekje od trinajstega leta sem bil fan hip hopa, potem sem hotel rapati, nekaj časa sem beatboxal in risal grafite. Nisem pa imel gramofonov. Torej sem lahko delal vse druge stvari razen didžejanja. Kmalu sem ugotovil, da ne znam zares rapati, da je moj glas za en drek. Zmeraj sem imel rad »skrečanje« in to sem hotel početi. Ko sem končal šolo in začel delati, sem si končno kupil gramofone. In našel sem svoj hobi. Nisem mogel samo poslušati plošč, moral sem jih tudi praskati, kar je bilo dobro. Bil sem zelo entuziastičen, ko sem bil mlajši. Čez nekaj časa sem začel svoje »skrečanje« snemati. Imeli smo štirikanalni snemalnik, tako da sem lahko posnel manjši miks in »skrečal« čez to. Potem je eden od mojih prijateljev kupil sempler, delal je svojo muziko. Uau, to se nam je zdelo neverjetno. Naučil me je, kako se uporablja to mašino in kupil sem svojo opremo. To je bilo nekje leta 1990. V bistvu je šlo za povsem naravni napredek. Sploh pri muziki, kot je hip hop, kjer je lahko kdor koli vpleten. Na nek način je precej lahko, kdor koli se je lahko loti. Svojo muziko sem zares začel delati nekje leta 1991 in še vedno kot začetnik. Najprej sem delal zanič demoposnetke, podobno kot drugi. Zanič sem bil, seveda. Vendar sem vztrajal in »kopal za brejki«(diggin' for breaks)[1], ker sem hotel semplati zanimivo muziko, ki bi bila drugačna od tega, kar so semplali drugi. Na začetku je bilo najti novo muziko in zanimive reči precej težko. Potem sem še več brskal po raznih godbah. Bil sem član britanske rap skupine, s katero sem leta 1996 izdal album. Imenovala se je Suspekt, plošča pa je, zanimivo, izšla le v Nemčiji. Zatem pa sem posnel didžejevski komad, ki je naslednje leto izšel na kompilaciji Return of The DJ Vol. 2.[2] Takrat sem bil prvič izpostavljen kot soloizvajalec.

Kako to, da so tvoj posnetek vzeli za tako uveljavljeno kompilacijo, glede na to, da si bil takrat še tako neuveljavljen, da še nisi imel ravno veliko referenc?

Eden od članov moje skupine, glavni raper, je Blue Eyes. Omejeni krogi ga poznajo po celi Evropi, ker je na sceni res že dolga leta. Pozna ogromno ljudi in takrat je sodeloval z Bomb Records (založba, ki je izdala kompilacijo Return of the DJ, op. a.). Dal je besedo zame, Dave iz Bomb Records je poslušal dva didžejevska komada iz naše (prej omenjene) plošče. Rekel je, da če naredim še kak podoben komad, da ga bo mogoče dal na drugi del kompilacije. Tako je izšel Vinyl Overdose.

Zatem sem izdal par 12'' in leta 1999 sem se povezal z založbo Mo' Wax, za njih sem naredil nekaj remiksov ... En del sem preskočil... Še pred tem, leta 1998, je Mick (Blue Eyes) organiziral britansko turnejo takrat še neznane skupine Jurassic 5. Rabil je voznika minibusa in nekakšnega »tour managerja«. To sem bil potem jaz. Voznik busa, vozil sem jih na vse koncerte, Cut Chemista in Numarka sem peljal »kopat« v prodajalne plošč. Takrat so imeli Jurassic 5 v Evropi pogodbo z založbo PIAS in spoznal sem ljudi, ki tam delajo. Dajal sem jim demoposnetke. Približno v istem obdobju sem šel kopat v Kanado in tam spoznal preprodajalca plošč in prek njega sem spoznal Abdominala. Ko sem ga slišal rapati, sem si takoj mislil »z njim hočem delati hip hop«. Takrat sem hotel delati instrumentale b-boy, hkrati pa tudi rap komade. In Abdominala sem spoznal ravno ob pravem času, ker sem rabil takega MC-ja, ki bo malce drugačen od splošnega trenda, takega, ki je bolj »funky« in »old school«. Takih danes ni veliko. Skupaj sva posnela par komadov, potem sem jih nesel založbi.

In tako je nastal album Music for the Mature B-Boy?

Ja, to je bilo to. Nekaj posnetkov sem imel že doma, vse sem zapakiral in jim nesel. Izšel je album ...

Za prvenec se je po medijih pisalo, da je bil slow burner, da je nekaj časa trajalo, da se je začel prodajati in vrteti. Na koncu je bil kar hit.

Meni se zdi, da je šlo dobro že od začetka. Spet sem imel srečo. Ponovno sem bil na turneji z Jurassic 5, tokrat na evropski in kot spremljevalni izvajalec. Ravno, ko je izšel moj album. Tako smo ga lahko promovirali na sami turneji kot predskupina. Takrat naju ni noben poznal, vsi so hoteli videti Jurassic 5, hoteli so slišati »funky hip hop«. In na oder sva prišla midva z Abdominalom. Ljudem je bilo všeč. Mogoče je bil slow burner v smislu, da se je o njem razvedelo po ustnem izročilu. Budžet za promocijo ni bil velik, se je pa o albumu veliko govorilo, da gre za podobno zadevo, kot so Jurassic 5. Sam sicer upam, da so poslušalci spoštovali tudi druge komade na plošči, tiste, na katerih niso rapali člani Jurassic 5. V vsakem primeru so mi Jurassic 5 močno pomagali pri preboju.

Potem je prišel drugi album (If You can't join 'em beat 'em) ... Kako je bilo s tem? Je bila formula ista kot za prvenec?

Ko sem se lotil drugega albuma, sem imel za sabo ogromno nastopov v živo z Abdominalom. Zato sem se ga lotil premišljeno. Razmišljal sem, da hočem posneti ploščo, ki jo lahko »odigramo« tudi v živo. Ne nujno čisto celo, ampak da lahko čim več materiala uporabimo na nastopu v živo. Tako sva z Abdominalom vedela, da hočeva na odru še enega MC-ja, da bi dodal še eno dimenzijo, da bi bile stvari nekoliko sveže. Abdominal je bil dober prijatelj s še enim kanadskim MC-jem, D-Sisivom. In sva ga rekrutirala. Z Abdominalom sta se povsem ujela. Posnela sta en komad in rekel sem: »"Drek", tole je zares dobro. A lahko posnameta še enega?« Dal sem jima še en beat in potem še enega. Oba sta posnela tudi soloposnetke. Za drugo ploščo sem hotel imeti ravnotežje med odrapanimi komadi in instrumentali, vendar pa sta snemala dober posnetek za drugim in rekel sem, jebi ga, bo pač več rap komadov. Ampak to je bilo dobro, tako smo imeli več materiala za nastope v živo.

Klub Fabric izdaja mikse, ki jih ponavadi snemajo precej »trendi«, visoko profilirani didžeji. Kako je DJ Format prišel v to druščino?

Tudi sam sem bil presenečen. Moj menedžer je govoril z nekom iz kluba in takoj so bili zainteresirani. Nisem vedel, kaj naj pričakujem od njih, vendar sem kmalu ugotovil, da dajo zares veliko na samo muziko. Najprej sem bil živčen, »sem hip hop in funk didžej, zakaj hočejo mene, saj izdajajo večinoma plesno glasbo ...«. V resnici pa so zelo odprti, všeč jim je raznovrstna muzika. Takoj ko sem jim začel dajati komade, da bi odkupili pravice, so mi bili zelo v pomoč. Ko sem dostavil končni miks, so bili vsi zelo zadovoljni, rekli so, da je to točno, kar so hoteli. Res ne vem, kako se je moj miks skladal s tem, kar sicer izdajajo, ampak začuda se je prav moj najhitreje prodajal.

Po ploščah »koplješ« že od začetka svoje didžejevske kariere. Kako se je skozi leta spreminjal tvoj način iskanja plošč?

Začelo se je seveda tako, da sem brskal po ploščah staršev. Potem sem delal v nekakšnem športnem centru. Tam sem hodil v sobo za osebje, kjer so bile gospe, ki pospravljajo in čistijo cel center, tam so pile čaj. Z njimi sem se dobro razumel in potem sem jih žical, če imajo njihovi možje doma kaj plošč in če mi jih lahko prinesejo, da si jih sposodim. To sem počel, plošče sem si sposojal tudi pri prijateljih. In tako sem se učil, potem šel v trgovine, čeprav nisem imel veliko denarja za kupovanje plošč. Čez nekaj časa sem si kupil prenosni gramofon in to je bilo zelo pomembno. Veliko plošč izgleda dobro, izgledajo kot »uau, tole pa mora biti funky«, a na koncu so zanič. Kot tisti pregovor, da ne moreš knjige soditi po platnici.

Okej, torej danes verjetno iščeš povsem drugačne plošče kot pred leti. Kaj te sedaj najbolj zanima, kaj iščeš za poslušanje, kaj za vrtenje in semplanje?

Tekom vseh let sem skušal najti stvari, ki jih ne semplajo drugi. V poznih devetdesetih sem ugotovil, da ker vsi kupujejo single ameriškega funka sedemdesetih let, še bolj zagriženo od projekta BrainFreeze Dj Shadowa in Cuta Chemista naprej, nima smisla, da bi počel isto. To sem že zamudil. Zato sem začel hoditi v vzhodno Evropo. Šel sem na Češko, Madžarsko, Poljsko. Začel sem iskati pač zanimive plošče, ki jih ne dobiš v Angliji in Združenih državah. In sedaj, recimo osem let kasneje, še zmeraj iščem podobne plošče, mogoče poslušam malo več rocka in eksperimentalne glasbe kot včasih, še zmeraj pa kupujem take plošče za didžejanje in za semplanje. In seveda za poslušanje. Še zmeraj delam hip hop komade, ampak hip hopa skoraj ne poslušam več. Poslušam muziko iz 60. in 70. let, jazz, rock, funky rock. Nove muzike sploh poslušam bolj malo, stara mi je dovolj.

Kako si se sploh začel zanimati za vzhodnoevropske zadeve?

Moj prijatelj iz Brightona, Richie, z njim sem živel nekaj časa. Bil je nekoliko starejši in vedno je vedel več o ploščah kot jaz. In enkrat je šel v charity shop, to so tiste trgovine, kjer prodajajo to, kar ljudje donirajo. Predvsem obleke, ampak te trgovine so zelo dobre tudi za plošče. In Richie je iz ene take trgovine prinesel nekaj plošč češko-slovaškega jazza. To je bilo prvič, da sem naletel na take plošče. Izgledale so čisto zanič in vprašal sem ga, zakaj jih je kupil. Ampak ko sem slišal, me je odneslo. Nisem mogel verjeti. Plošče, ki izgledajo hecno, na njih so belci s smešnimi frizurami, ampak muzika pa nekaj najboljšega, kar sem slišal. Vedel sem, da lahko take plošče v Angliji najdem le po naključju in da moram ponje v te države. In to sem naredil.

Začel si delati na novem albumu, ki bo nekoliko drugačen od prejšnjih dveh ...

Ja, na novi plošči se bo slišalo več tega, kar poslušam sedaj: rocka 60. let, celo jazza 60. in 70. let. Še zmeraj pa seveda predstavljeno na nekakšen hip hop način. Še zmeraj delam tako muziko. Ne bo pa več toliko rapa na novem albumu. Nekaj ga bo, ampak več bo funky rocka, ki pa bo pasal v koncept plošče Dj Formata. Ker redko poslušam hip hop, me ta tudi redko navdahne. In to se bo slišalo na plošči. Poleg tega, da še zmeraj delam s sempli, sem začel sodelovati tudi z glasbeniki. Lahko najdem brejk, ki bi mu rad dodal nekaj specifičnega. Takrat prosim glasbenika, da mi nekaj odigra ... Tako upam, da bo plošča bolj zanimiva.

Kdo se ti zdi od ljudi, ki jih poznaš, najbolj obsesiven »kopač za ploščami«?

Hm ... Težko je reči. Več jih je, ki so obsesivni na različne načine. En je, zelo prijazen mož, ki didžeja in dela program za Jazz Cafe v Londonu,[3] ime mu je Adrian Gibson. Ne hodi toliko naokrog, da bi »kopal«, ker ima ženo in otroke, ampak ima neverjetne plošče. Pravil mi je, da sedaj z internetom kupuje plošče vsak dan in te mu vsak dan prihajajo na dom. Njegov poštar ima verjetno že poškodovano hrbtenico od vseh plošč, ki mu jih nosi ...

Imam tudi veliko prijateljev, ki so resni »kopači«, ki pa niso zelo znani. Aja, pa recimo eden od dokaj znane skupine Aquasky, ki sicer dela breakbeat in drum'n'bass ... ime mu je Brent, tudi on je resen »kopač«. Ljudje mislijo, da delajo le drum'n'bass, ampak on je nor. Z njim sva v bistvu prvič šla skupaj na Madžarsko in Poljsko leta 2000. Po duši je b-boy ... Nikoli si ne bi mislil. Pred kratkim sem govoril z njim. Razmišlja, da bi nehal »kopati«, da bi prodal plošče. Rekel sem mu, da sem sicer prvi v vrsti za njegove plošče, da pa se mi to ne zdi dobra ideja, naj še enkrat premisli. Govoril sem mu tudi o novih ploščah, ki sem jih našel v tistem obdobju. Čez mesec sem spet govoril z njim in spet je bil entuziastičen. Tako da se je vrnil. In on gre tudi recimo v Rusijo, ker ga tja vabijo didžeji (drum'n'bass). Ima veliko priložnosti za »kopanje«. Tudi Mr. Thing, britanski hip hop didžej, je zelo predan kopač, čeprav ljudje tega ne vejo. Veliko je hodil po turnejah z Dj Vadimom in povsod je lahko »kopal«. Tudi sam sem zelo predan. Če grem v trgovino, sem tam lahko, dokler se ne zapre. Kamor koli grem, so mi plošče najpomembnejše. Ampak kadar ne kopljem, hočem, da bi bilo moje življenje vsaj malo bolj normalno. Nočem biti kot kakšen čudaški piflar, ki lahko govori le o ploščah, zanimajo me tudi druge stvari. Poznam pa ljudi, ki lahko govorijo samo o ploščah. Tega ne mislim slabšalno. Jon Stampleton iz Bristola recimo, ta, ki je pred leti delal kompilacije kot na primer Dope on Plastic. Starejši je od mene in je čisto zmešan! Ves čas kupuje plošče. Nikoli nisem »kopal« z njim, ampak vem, da se z njim ne moreš pogovarjati o ničemer razen o ploščah, niti o nogometu ...

Zadnje vprašanje je blesavo. Koliko plošč imaš v svoji kolekciji?

V bistvu nimam velike zbirke, ni tako velika, kot bi ljudje mislili. Sicer stalno kupujem plošče, a se jih veliko tudi znebim. Ne verjemem, da moraš imeti v zbirki sto tisoč plošč ... Mislim, kako lahko potem sploh veš, kaj imaš, kako lahko najdeš čas, da vse poslušaš? Že tako nimam časa, da bi preposlušal vse, ki jih imam. Marca se selim in vem, da bom moral zorganizirati svoje plošče. V bistvu jih imam nekje okoli pet tisoč. Ne morem reči, da jih nočem imeti več, ampak hkrati, ko jih bom kupoval, se bom kakšnih starih tudi znebil. Mislim, če bi imel hišo in bi vedel, da bom v njej živel kar nekaj časa, jih verjetno ne bi dajal stran. Sicer pa se človekov okus tudi spreminja. Plošča, ki ti je bila pred petimi leti super, ugotoviš, da je nisi vrtel že štiri leta in da ti sploh ni več tako dobra. Po drugi strani pa imam tudi po pet kopij kakšne plošče. Ker vem, da jo lahko dam kakšnemu kolegu. Kadar grem na Dunaj, v Budimpešto ali Ljubljano in vidim ekstra kopije, jih kupim, ker vem, da jih bom lahko menjal ... Vedno imam ekstra kopije ...

Borja

Opombe:

[1] Break je tisti del posnetka, kjer cel bend ali orkester pusti prostor le bobnom (včasih tudi basu). Značilen je predvsem za funk muziko. Prvi hiphop didžeji so pogosto vrteli le brejke posnetkov, ker so ti odgovarjali breakdancerjem. Kasneje so brejki postali zanimivi tudi za semplanje, saj je večina hiphop producentov dobila svoje bobne prav iz teh koščkov posnetka.

[2] Izid prvega dela kompilacije Return of the DJ lahko uvrstimo med ključne trenutke trenda vračanja didžeja v osrčje hiphop muzike.

[3] In vodi založbo Freestyle rec.