Martina Batič

Zborovodkinja

Zame bistvenih razlik med zborovskim in orkestrskim dirigiranjem ni.

Prestižna nagrada osemindvajsetletni slovenski zborovodkinji Martini Batič na mednarodnem tekmovanju zborovodij na Švedskem je previhrala našo kulturno sceno. Seveda pa ta dosežek ni čisto nepričakovan. Martina Batič je uspešno študirala v tujini, dosegla številne strokovne nazive, vodila različne zbore, bila članica žirije na zborovskem tekmovanju in je cenjena zborovodkinja zbora ljubljanske Opere.

Naj vam še enkrat čestitam in vprašam, malo za šalo, malo zares, kako doživljate to »zvezdniško življenje«? In kaj si obetate po prejetem naslovu kot ena izmed najboljših zborovodij na svetu?

Svoje službene obveznosti bi rada vsaj tako dobro kot sedaj opravljala še naprej. Zelo pa se veselim ponudb za dirigiranje doma in iz tujine. Zame osebno se pravzaprav življenje ni spremenilo in upam, da osebnostno ta zmaga ne bo vplivala name. Hodim v službo, rada sem s prijatelji, čez vikende se vračam v Vipavsko dolino. Res pa je, da sem bolj medijsko izpostavljena in tudi bolj opažena od strokovnih krogov. V tem smislu pa se mi je življenje spremenilo ... veliko projektov, vabil na različne seminarje, izobraževanja, koncerte ... in pozdravljanja kar sredi ulice ... samo poglejte, kako dolgo ste morali čakati na te odgovore ... (smeh)

Kako je potekalo tekmovanje?

Tekmovanje je potekalo v Uppsali in v Stockholmu. V celem tednu so tekmovalce čakale tri etape. Prva in druga sta trajali dva dneva, finale samo en dan. V vsaki etapi smo tekmovalci dirigirali drugemu zboru, tako da smo finalisti dirigirali petim različnim zborom. V prvi etapi nas je bilo 16, ki smo zboru oddirigirali najprej obvezno skladbo, nato preostalih 20 minut z zborom vadili izžrebano skladbo. V drugi etapi, polfinalu, nas je bilo samo še 8 in smo poleg obvezne skladbe v 35 minutah vadili z zborom še tri skladbe, ki jih je tekmovalcu komisija določila, tik preden je šel na oder. Finale: samo še 4 tekmovalci, vsak ima na razpolago 45 minut, da z zborom pripravi obvezno in še eno skladbo, ki jo je izžrebal. Kar je vsak od nas zvadil v teh 45 minutah, je lahko pokazal na finalnem koncertu. Po finalnem koncertu so sledili rezultati.

Tekmovalci ste morali obvladati obsežen repertoar skladb, vodili ste zbore, ki so vam jih dodelili. Kaj ste vi izvajali in s katerimi zbori?

Skladb, ki jih je bilo treba naštudirati, je bilo kar 49. V prvi etapi sem za obvezni skladbi dirigirala Werlejevega Orpheusa in Monteverdijevo Sfogava con le stelle, naslednji dan pa Poulencovo Figure Humaine in Whitacrovo With a Lily in Your Hand. Naprej so pred mano sedeli Uppsala akademiska kammerkor, naslednji dan pa Allmana Sangen. V drugi etapi sta bili obvezni skladbi, poleg njiju pa sem z zboroma vadila še Bachovo Komm, Jesu komm, Sandstromovo Lobet den Herrn in Edlundovo Glorio. Tokrat sem stala pred zboroma G. Sjokvist Kammerkor in St. Jakobs Kammerkor.

Finalne skladbe, ki jih je izvajal švedski radijski zbor, pa so bile Beatuiful Images Kenta Olafsona, obvezna skladba, napisana prav za to priložnost, in Kyss min mun ter Djupt i rummet Esa-Peka Salonena.

Ste imeli vse skladbe enako dobro naštudirane? Ste mogoče imeli na tekmovanju tudi kanček sreče z izborom skladb? Kaj ste si sami najbolj želeli izvajati?

Čisto vse skladbe sem želela čim bolje naštudirati, čeprav je bilo to ob službi in tako kratkem pripravljanjem času (dva meseca) pravzaprav nemogoče. Zelo dobro sem naštudirala prvo etapo, pri ostalih dveh pa priznam, da sem imela srečo. Dodelili so mi oziroma izžrebala sem ravno tiste skladbe, ki so mi bile že v času študija najbolj pri srcu in sem jih bolje naštudirala od ostalih. Ne morem pa reči, da sem si katero od skladb izrecno želela, saj ima prav vsaka od njih ob poglobljenem študiju svoj čar in zanimivosti.

Zanima me predvsem, kako se lahko delo enega zborovodje loči od drugega, saj so vam bili na razpolago sami izvrstni zbori? Ali ti zbori skladb tekmovalnega repertoarja niso poznali?

Zborovodja je ravno tako človek. Ni dveh ljudi na svetu, ki bi si bila enaka in ravno tako je torej z zborovodji. Mogoče se pri strokovnem delu najbolj razlikujemo po interpretaciji, tehnikah dirigiranja, razumevanju in reševanju problemov. Tekmovanje je bilo res na visoki ravni in sedemčlanska komisija, v kateri so sedeli menedžerji, dirigenti, profesorji dirigiranja in šolani pevci, je poleg izvajalske prakse, znanja vokalne tehnike, dirigentske tehnike, največ poudarka dajala prav na interpretacijo, kar pa je pravzaprav stvar okusa. Člani žirije so imeli res težko delo in jim prav nič ne zavidam, sem jim pa tudi zelo hvaležna. Očitno jim je bilo moje dirigiranje, moja interpretacija in moj način dela, odnos do zbora všeč. Vsi zbori so tekmovalne skladbe za svojo etapo poznali in moram reči, da tudi dobro znali. V prvi etapi pa je bila v tekmovanje vključena tudi prva faza študija nekega dela, kar pomeni, da te skladbe zbor prej ni poznal.

Ali obstaja možnost, da en zbor dvakrat izvede isto skladbo in to z različnima zborovodjema. Oziroma na kakšen način določijo, kaj boš izvajal in s kom?

Seveda je mogoče, posebej na tekovanjih, kjer isto skladbo izvaja več dirigentov. To so t. i. obvezne skladbe. Zelo zanimivo je poslušati različne načine interpretacije: isti zbor, ista skladba, drug dirigent in že imamo drugačno izvedbo. Na primer nekomu oznaka počasi v partituri pomeni izjemno počasi, drugemu malo hitreje ... Na tem tekmovanju smo skladbe in zbore izžrebali. V klobukih so bili zvitki, po abecednem vrstnem redu smo prihajali do klobukov, vlekli listke in izvedeli, kaj in komu dirigiramo.

Kakšno je ozračje na takšnih tekmovanjih? Je konkurenca prijazna? Vas je mogoče prevzela evforija, ko ste pomislili, da ste med samimi najboljšimi na svetu? In seveda na tekmovanju Erica Ericsona, guruja skandinavske in svetovne sodobne zborovske srenje?

Tega tekmovanja sta se letos udeležila tudi dva kolega iz Münchna. Ker smo se že v času študija zelo dobro razumeli, se je to pravzaprav samo še potrdilo. Stali smo drug ob drugem, si pomagali in se seveda spodbujali. Z enim od njiju sva prišla v finale, ampak ni bilo nobenih nevoščljivosti ali hude konkurence. Ob razglasitvi zmage so se res vsi veselili z mano. Neverjetno dober občutek, ki ga je zelo težko opisati.

Gospod Ericson je že v letih, ste z njim govorili? Vam je prišepnil kakšen nasvet ali je podelitev nagrade potekala strogo formalo?

Gospod Ericson me je naslednji dan po tekmovanju povabil na kavo k sebi domov. Lepo nedeljsko popoldne, kavica je lepo dišala in klepetala sem z g. Ericsonom in njegovo ženo. Pogovarjali smo se o marsičem, najbolj pa ga je pravzaprav zanimalo, od kod natančneje prihajam, kaj sem počela kot otrok, kaj in kako sem študirala, kaj počnejo starši, ostali člani družine ... Njegov nasvet je: izkoristi bogastvo slovenske zborovske kulture in izobražuj se na koncertih in vajah, predvsem v tujini.

Tekmovanja so se udeležile le štiri ženske. Je tudi zborovodstvo tako kot dirigiranje bolj domena moških kot žensk? Je vzrok po vašem mnenju kje drugje?

Vsem enako odgovarjam: zame bistvenih razlik med zborovskim in orkestrskim dirigiranjem ni. To ni samo moje mnenje, ampak mnenje mnogih zborovodij, vključno z g. Ericsonom. On pravi, da se je celo življenje trudil, da bi bil zborovodja enako cenjen kot orkestrski dirigent, čeprav vemo, da ni tako. Mogoče se časi še spremenijo. Dirigent je zame oseba, ki dirigira. Ali je moški ali ženska v resnici ne igra vloge.

Vaša redna in vsakodnevna delovna skrb je vodstvo zbora SNG Opere in baleta Ljubljana. Pred vami je zanimivo obdobje, saj bodo zgradbo opere in baleta v naslednjih letih prenavljali. Kje boste vadili v teh letih in kje nastopali?

Za to prehodno obdobje se tako prostori za predstave in za vaje zelo spreminjajo, ampak vredno je potrpeti, saj je obnova naše hiše res nujna. Vsi se že veselimo novih vadbenih prostorov, ko bomo še z večjim užitkom hodili v službo. Trenutno nastopamo na Gospodarskem razstavišču, v januarju v Cankarjevem domu, kasneje v Mariboru ...

Kakšne so sploh razmere v zborovski glasbi danes, gledano v svetovnem merilu? Kje nastaja umetniško najbolj kakovostna zborovska glasba?

Dandanes se zborovska glasba zelo razvija, vse več je šolanih pevcev, šolanih zborovodij, že nakej časa obstajajo vrhunska tekmovanja za zbore, v zadnjem času tudi za zborovodje. Mogoče še nekaj lokacij: zagotovo skandinavske dežele pa Anglija, Nizozemska ...

Kaj pa Goriška? Boste mogoče kdaj prevzeli kakšnega od severnoprimorskih zborov?

Primorska, Goriška ima res veliko potencialov in zelo dobrih pevcev in zborovodij. Za še večjo rast kvalitete je potrebno dosedanje delo in napore pohvaliti, vztrajnost spodbujati in potenciale šolati. Sama si želim lokalni zbor, mogoče kdaj prav v Ajdovščini, od koder prihajam.

Mislite, da smo Slovenci resnično »narod zborovske glasbe« ali je to le stereotip, ki bi mu mi sami radi verjeli?

V Sloveniji je okrog 60.000 pevcev, ki so registrirani v različnih pevskih sestavih. Koliko je še takih, ki niso včlanjeni in prepevajo. Zame je to res navdušujoč podatek in dejstvo, da smo Slovenci pevski narod.

Metka Sulič