In memoriam

Irena Baar

12. marec 1958–25. november 2006

Velike umetnice, glasbene pedagoginje in sopranistke Irene Baar ni več. Po dolgi in mukotrpni bolezni je za vedno zaspala. Čez pičla dva meseca bi dopolnila 49 let. Pa jih ni dočakala. Zahrbtni tumor se je razrasel v njeni glavi, domovanju briljantnega uma in prodornega duha, ki je bil hiter in neprizanesljiv, a tudi nežen in moder. Redko se besede »Umrla je …« zdijo tako nesmiselne.

So odhajanja in so odhajanja. So smrti in smrti. Tiste, ko žalost spremlja mirna tihost in je uteha v tem, da je bilo življenje – po človeškem merilu – dolgo in bogato izživeto. Potem pa so tiste, ki pridejo ob nepravem trenutku, ko čas še ni dozorel, in ki zato z jedko trpkostjo zarežejo v samo srž, spremlja pa jih nerazumevanje in v nas vrta le besedica »Zakaj, zakaj?« Tako v meni odzvanja tvoj odhod … V enem trenutku polna življenja, nabita z energijo, skoraj divja v svojem pogumu in žeji po vsem, kar ponuja življenje, že v naslednjem pa v spopadu z neusmiljeno boleznijo. Upanje, vsej pameti navkljub, nas je spremljajo do zadnjega in tvoj odhod smo vsi, ki smo te poznali tako ali drugače, doživeli kot neizprosen šok in kot ironijo usode.

Irena Baar se je rodila v Ljubljani v umetniški družini kot hči sijajne operne solistke Tatjane Kralj in skladatelja, zborovodje in pevca Sama Vremšaka in vnukinja slikarjev Mare in Toneta Kralja. Po materini strani je bila celo v daljnem sorodstvu s pesnikom Francetom Prešernom. Nič čudnega torej, da je bila glasba Ireni materni jezik vse od malih nog. A kljub temu da je v sebi nosila ta koncentrat, je svoje otroštvo živela polno, ni bila nikakršen zatrt »čudežni otrok«, pravi Irenina mama Tatjana Kralj (TK).

Kakšno pa je bilo to družinsko življenje, prežeto z glasbo?

TK: Očeta kaj kmalu ni bilo več z nami, meni pa v domovini niso bili dani pogoji za uspeh, zato sem iskala rešitve za preživetje v tujini. Pomagal mi je Anton Dermota in – da skrajšam – sem preko Dunaja in tamkajšnje akademije prišla do agenta, preko njega pa do stalnega angažmaja kot solistka v operi v švicarskem St. Gallenu. Od tam sem šla v Wuppertal, kamor sta mi kmalu lahko sledili tudi moji hčerki dvojčici Vanda in Irena. Kaj hitro sta se vključili v nemško šolo in po začetnih jezikovnih težavah iz navadne srednje šole preskočili v visoko kvalitetno gimnazijo. Stalno sta hodili z mano v opero, desetletni sta sprejemali in vpijali vrhunsko glasbeno kulturo in si nabrali razgledanosti. Irena je bila srečen otrok, vedno je bila polna smeha, obenem pa živahna in dobrodušna. Že kot deklica je imela rada živali, tudi čisto majčkene živalce, ni mogla ne mimo hroščka ne mimo polžka, ne da bi se ustavila in izmenjala z njim par besed. In ljubezen do vsega živega je ohranila vse življenje. Nikomur ne bi skrivila niti lasu, naredila kar koli hudega, kot otrok ni nikdar porinila, udarila ali uščipnila kakega prijatelja ali prijateljice. Vedno pa je imela naostren jeziček, hitrega odgovora ni ostala dolžna nikomur, že kot deklica.

Če prav vem, je šlo – veliko pozneje – tudi za konja?

TK: Da, pred nekaj leti se je Irena odločila, da se bo učila jahat. V hlevu jahalne šole je videla kobilo s pravkar rojenim žrebičkom. Zazdelo se ji je, da ima kobila žalosten in trpeč pogled. Dejansko sva nato izvedeli, da boleha za laminitisom, skorajda neozdravljivo boleznijo kopit, zato so jo hoteli dati v zakol. Ko je Irena to izvedela, se je odločila, da je treba žival kupiti in napeti vse sile, da se pozdravi; poiskala ji je primeren hlev in veterinarsko pomoč. Kobila je ozdravela in ji je bila v veselje vse do zadnjega, dokler jo je še lahko obiskovala.

In kdo je bil take vrste sorodna duša?

TK: Morda Andraž Hauptman, pianist in dirigent, ki je bil zadnja leta korepetitor za njen razred na Akademiji za glasbo. Njuno sodelovanje je za Ireno pomenilo najlepša leta kreativne pedagogije. Skupaj sta ustvarjala za študente raznolike in pestre programe vseh slogov, od baroka do muzikalov, se skupaj navduševala in inspirirala mlade pevce.

Ob stoletnici skladateljevega rojstva sta leta 2000 soustvarila spominski koncert samospevov Lucijana Marije Škerjanca, ki so jih ob Hauptmanovi spremljavi peli Irenini učenci. Ko je septembra 2005 Irena organizirala koncert v korist Fundacije Toneta Kralja, svojega dedka, in na njem tudi sama nastopila – takrat je zadnjikrat pela za publiko –, je po Mozartovi skladbi Ave verum corpus, ki jo je zapel Komorni zbor Ave, dirigentu in prijatelju Andražu Hauptmanu rekla: »Veš, želim si, da bi mi tole skladbo peli na mojem grobu«. Je bila to le izjava glasbenice, ki je čutila globino in se je zavedala brezčasne dimenzije te glasbe? Ali vendarle slutnja? Da se je vsa razdajala vsem in vsakomur, pa premalo prejemala nazaj in se iztrošila, pravi učenka Jelka, ki je postala prijateljica in zaupnica v zadnjih težkih mesecih zemeljskega življenja … Da je njena življenjska ura zelo hitro tiktakala, dodaja mati Tatjana, ki jo verjetno od vseh najbolje pozna, saj nista bili samo mati in hči, ampak tudi najožji prijateljici.

Je Irena že zgodaj kazala nagnjenje za glasbo?

TK: Ko je imela štiri leta; takrat sem ravno pela Kraljico noči v Čarobni piščali, stoje na stolčku je poslušala posnetek, nato pa začela sama peti z mano skup in to kar po nemško, vse z ostrim slovanskim rrrr-jem: »Du librrrrrr zzzzon« (ti ljubi sin) in komaj je verjeti, na nek način prav mojstrsko ujela pravi visoki ton, se hrabro, kot bi tone sekala, prebila skozi vse tiste Mozartove težke razložene akorde. Poleg tega pa je pela vse mogoče, od otroških pesmic (Hruška debeluška) do popevk (Marina, Marina …). Zanimivo, da njena sestra dvojčica Vanda pa ne! Ta je sicer hotela konkurirati, pa je čisto potiho in plašno zapela nekaj tonov, nato pa »Mami, pomagaj mi, kako že gre naprej?« Irena pa se je v vsem tem glasbenem, vokalnem svetu od malega sama znašla. Pa tudi na klavirju, izmišljala si je melodije … in spet te njene živalce! Bujna domišljija jo je gnala, da si je izmišljala zvoke, ki so ponazarjali različne živali, pripovedovala nam je, kako lezejo, capljajo in kaj vem, kaj še vse! A zanimivo je tudi to, da kakor je bila v glasbi energična in se je dogajalo vse na veliko, je ustvarjala natančne, malodane filigranske risbice – tu pa je bila dvojčica Vanda tista, ki je ustvarjala »na veliko«. Že pri devetih letih je imela izreden občutek za preciznost – ustvarila je miniaturne gobelinske vezenine, kjer je bil vsak najmanjši detajl izdelan do kraja, nič prepuščeno slučaju. V življenju pa je red ni zanimal, stanovanje je bilo lahko tudi razmetano, čevlji so lahko ležali vsevprek …

Z glasbenim poukom je Irena začela že v Ljubljani, sedemletna, in sicer ob klavirju. V Nemčiji je nadaljevala s privatnimi lekcijami. Po vrnitvi domov se je ponovno vpisala na glasbeno šolo pri svoji prejšnji učiteljici Tanji Štrukelj Zrimšek, nato pa na srednjo glasbeno šolo k Jelki Suhadolnik Zalokar. S študijem klavirja je nadaljevala na Akademiji za glasbo in dokončala prvo stopnjo v razredu prof. Acija Bertonclja.

********

In kdaj na tej poti se je – razen seveda štiriletne Kraljice noči – pojavilo petje kot glavna avenija?

TK: Pri sedemnajstih. Učila se je najprej dve leti in pol pri Sonji Bleiweis, nato pa pri Evi Novšak Houška, pri kateri je tudi doštudirala na Akademiji. V tujino je odšla najprej v Graz, dobila je namreč avstrijsko štipendijo, in tam postavila novo, trdnejšo bazo za svoje petje pri prof. Lilian Sukis. Nato pa je obiskovala mojstrske tečaje pri legendarni Elizabeth Schwarzkopf v Salzburgu. In spet se je pokazala njena naravna korajža: ko je profesorica vprašala prisotne, kdo se javi, da bo na njem pokazala vse, kar razlaga, se je Irena spontano javila za »poskusnega zajčka« na odru in seveda na ta način maksimalno izkoristila priložnost.

Irena je imela pravzaprav vse odlike, ki bi jo lahko katapultirale v sam vrh mednarodnega opernega zvezdništva …?

TK: Strinjam se. A mi je rekla, da čuti poklicanost, da naredi nekaj tukaj, da je tukaj njeno mesto. Želela je dvigniti kriterij odnosa do pevske umetnosti in to posredovati mladim. Menila je, da niti ni treba, da vsi pojejo na koncertih, saj bodo tudi tisti, ki bodo šli učit na nižje šole v raznih krajih, pripomogli k temu, da se raven dvigne.

In ravnala se je po svojem motu: tudi sama je učila na nižji, srednji in visoki stopnji … V letih 1986–1999 je poučevala na SGBŠ v Ljubljani. Od leta 1995 je najprej kot docentka za solopetje predavala na Akademiji za glasbo, leta 2001 pa je bila izvoljena v naziv izredne profesorice. Pa ne samo to. Poleg koncertnih projektov in poučevanja je bilo še na kupe drugih aktivnosti: v Izoli je vodila pevsko poletno šolo v okviru Glasbenega julija na Obali in seminarje, namenjene strokovnemu izobraževanju pevskih pedagogov. Bila je članica žirij mednarodnih pevskih tekmovanj. Bila je predstojnica pevskega oddelka in dejavna članica Senata AG.

Kaj pa opera?

TK: Stalna članica opernega ansambla ni bila. Vendar je pela mnogo opernih vlog. Naj naštejem: Wolf Ferrari: Zvedave ženske, Dvoržak: Rusalka (prva vila), Mozart: Figarova svatba (Suzana), Verdi: Rogoletto (Gilda) in Traviata (Violetta, ki jo pela v Seulu), Beethoven: Fidelio (Marcellina), Golob: Krpanova kobila in Medeja, Mozart: Cosi fan tutte, Verdi: Ballo di maschera in Gounod: Faust (Margareta).

In prav kot Margareto jo je v vlogi kritika občudoval tudi Pavel Mihelčič: »Sopranistka Irena Baar je pela svojo sanjsko vlogo. Njen glas je čist, interpretacija domišljena, pregledna, lepa, polna nepopisne tragike. Bila je neprepoznavno imenitna. Margareta, ki ji je dala dušo in srce, je bila podoba čistosti, odsev nekega premočrtnega življenja. Njeno odhajanje, še prej – njeno slovo od ubitega brata, in še prej – njen prihod z leve strani proti Faustu – njena ljubezenska scena – to so nepozabni prizori, ki dajejo naši pevki oceno: ne moglo bi biti boljše!«

Skladatelj Jani Golob pa se je spominja v naslovni vlogi svoje opere: »Irena – Medeja? Irena je bila najboljša možna Medeja. To je Uroš Lajovic vedel, ko jo je predlagal za naslovno vlogo, meni pa je postajalo vse bolj jasno od vaje do vaje. Lik Medeje je oživila v vseh podrobnostih in v vsem razponu te vloge, od evforične igralke, ki se veseli uspeha predstave, do maščevalne matere, ki dvigne roko nad svoja otroka, se strta vrne iz zapora in v finalu s svetopisemskim tekstom poje o spravi in ljubezni. Ni zaživela le glasba, zaživela je tragična junakinja in prepričljivo in z izjemno čustveno energijo obvladal oder in celotno predstavo.«

To sta bila zagotovo vrhunca kariere. Kako pa se je njena poustvarjalna pot začela?

TK: Že med študijem je na republiških in državnih tekmovanjih prejela vrsto prvih nagrad. Bila je nagrajenka jugoslovanskega tekmovanja mladih umetnikov v Zagrebu (1983) ter dvakratna (1985 in 1986) nagrajenka mednarodnega tekmovanja Toti dal Monte v italijanskem Trevisu. Pomembne odskočne deske so bile turneja po Koreji, sodelovanje z bamberškimi simfoniki. Kot operna in koncertna pevka s širokim repertoarjem (kantate, oratoriji, maše, samospevi) je nastopala vse več doma in v tujini. No, pozneje, leta 1995, je za svoje umetniško in pedagoško delo prejela Betettovo nagrado.

Na festivalu Koroško poletje (Carinthischer Sommer) je Mahlerjeve pesmi Des Knaben Wunderhorn (Dečkov čudežni rog) zapela tako, da so ganile do solz. Dirigiral je Uroš Lajovic, ki razlaga, obenem navdušeno in prizadeto, da sta v mnogih letih sodelovanja z Ireno imela čez štirideset skupnih nastopov, saj je bila v repertoarju, kateremu je namenil matineje ansambla Slovenicum (barok in zgodnja klasika), idealna interpretka z nezmotljivim občutkom za slog in izjemno zanesljiva. Dejal je: »V hipu sva razumela, kaj želiva izraziti in kako! Repertoar najinih skupnih nastopov je bil ogromen: Allegri: Miserere, Mozart: Lo sposo deluso, Betullia Liberata, Davide Penitente, Titus in druge arije, Bach: Kantate 202 in 152, Magnificat, Michael Haydn: Ach Jesu recipe, Joseph: Haydn: La canterina, Stabat mater, Pietà di me, Janez Krstnik Dolar: Figaro, Schubertova Maša v G-duru … Vendar sva skupaj ustvarjala tudi drugačno vrsto glasbe, poleg Mahlerja še Kogojevo Sceno ob katafalku, Brahmsov Nemški Requiem, samospeve Antona Lajovica (ki jih je Uroš priredil za orkester) in še kaj … Irenina globoka muzikalnost me je tudi prepričala, da lahko njenim pedagoškim sposobnostim zaupam in k njej kot učenca napotim sina Tila.«

Til Lajovic na kratko zaobjema čas druženja z Ireno: »Neizmerna vedrina in nalezljiv optimizem sta Irenini karakteristiki, odkar se je spomnim: od leta 1989, ko sem kot dvanajstletnik prvič slišal njen glas v filharmoniji na koncertu, katerega posnetek sem v kasnejših letih poslušal zagotovo še stokrat. Edinstvenost in posebna mistika Allegrijevega Miserereja sta pustili neizbrisen pečat na meni, prav tako kot Irena. Njene ure solopetja niso bile zgolj samo to, bile so ekskurz o vsem mogočem: o zgodovini, umetnosti, ezoteriki … Glasbo je znala predstaviti kot pot do višje ravni resnice in v petju nikoli ni videla zgolj poustvarjanja. S svojo idejo o ozaveščeni interpretaciji nam nikoli ni pustila, da bi napredovali brez refleksije o vsaki zapeti noti, brez razmišljanja o vsakem glasu. Čutiti je bilo treba telo, slišati glas. S svojim pedagoškim »erosom« je presegla profesorske okvire in ustvarila spodbudno atmosfero, ki je bila za delo tako stimulativna, da je bil prihod na njene ure prava sprostitev. S svojo nekonvencionalnostjo je študente pritegnila nase in nemalokrat so se ure nadaljevale ob pogovoru v bližnjih kavarnah ali na sprehodu z njeno psičko daleč čez začrtan rob. Prav zato, ker vem, da se bo najin pogovor, kadar koli jo bom srečal, nadaljeval tam, kjer se je zadnjič končal, je spomin na Ireno vedno vesel.«

Irena je bila torej človek iz celega kosa in ob glasbi jo je zanimalo še toliko drugih, raznolikih stvari … predvsem človek in zato pedagoško delo. Njeni učenci so v njej prepoznavali in cenili ne le mentorico, ne le strokovnjakinjo, ampak prijateljico, človeka, ki jim je bila v oporo v vsakršni situaciji, jih opogumljala, naj se s svojim življenjem (brez razumevanja katerega ni pristnega izraza!) soočajo brez strahu, v vsakem danem trenutku. »Bodi tukaj in zdaj. V tem trenutku. Razmišljaj, ozavesti svoje misli ...« jim je govorila.

Nagovor Urške Arlič, s katerim so svojo preljubo profesorico pospremili v onostranstvo njeni študentje, je poln hvaležnosti: »Besede iz njenih ust so postale del našega življenja, tako kot ona sama. Delila je z nami svoja znanja, izkušnje, razvijala in prebujala naše speče potenciale, nam širila obzorja in bila vzor. Poudarjala je, naj v življenju, glasbi in petju iščemo tisto nekaj več, kar plemeniti ljudi, brezpogojno ljubezen in predanost ljudem, naravi in vsemu, kar nas obdaja. Naša profesorica je bila ena in edinstvena. Dala nam je nekaj, kar je zmogla samo ona. In le mi, ki smo bili deležni blaženosti njenega mentorstva, poznamo te darove. Že kot pojava sama je izžarevala dostopnost in odprtost. Ob prvem srečanju z njo ni bilo distance in vzvišenosti, ki bi pritikala osebnosti njenega formata. Ona in njena zvesta spremljevalka psička Mila sta v nas vlivali sproščenost in zaupanje. Bila je iskrena, čustvena, kreativna profesorica, ki je upoštevala osebnostne lastnosti vsakega študenta. Njen pristop je bil holističen. Najprej je tisto najvišje, nekje v onostranstvu. Nato je skladatelj, kateremu je zaupana glasba, da jo pretvori v nam prepoznavno obliko. Šele nato smo mi, tretja stopnja, medij, preko katerega se bo ta veličina kar najbolje prenašala do ljudi. In kot izvajalci moramo biti čim boljši, da bomo vredni daru glasbe, poleg tega pa odgovarjamo skladatelju, ki je skladbo ustvaril, četudi le-tega morda ni več med živimi. Dejala nam je, naj nikoli skladbe ne pripeljemo do te mere, da bi zmanjkalo kreativnosti. Te naj bo največ pri podajanju glasbe občinstvu. Naučila nas je, da je vsak ton na svojem mestu z razlogom in naša naloga je iskati te razloge. Naučila nas je poslušati globlje, iskati podtone in skrita sporočila, ki delujejo neposredno na našo podzavest. Znala nam je tudi pokazati in povedati, da je zadovoljna z našim delom, kar nam je dajalo pogum in voljo. Dala nam je mnogo dobrih in pozitivnih nasvetov, čutnost, neizmerno milino in moč, da se ne sramujemo svojih čustev, temveč da jih izkoristimo pri petju. Bila je topla, srčna umetnica in zelo lepe zunanjosti. Na vse je pozitivno reagirala in ni poznala strahu. V vsaki situaciji je bila sposobna ohraniti dostojanstvo in se dvigniti nad njo ter jo opazovati z neke višje sfere. Zares je bila dober človek. Njeno petje je bilo magično. Polno izraznosti, topline in mehkobe. Ko nam je včasih na urah zapela kakšno skladbo, je njeno petje odtajalo vse tiste pridelane človeške oklepe in seglo naravnost v našo bit in izzvalo spontane reakcije. Predstavljala nam je optimalen zgled tako v pevskem, pedagoškem, umetniškem smislu kakor tudi osebnostnem. Naučila nas je zares mnogo, tudi opazovanja ljudi. Njen moto je bil, da se nikoli ne odločaj v krizi, najprej počakaj, da nevihta mine. Znala je upoštevati, da so slabi trenutki tudi del naših življenj. Bila je skrbna profesorica. Vedno je stala za nami in se potegnila za nas. Vedeli smo, da se lahko vedno obrnemo nanjo, četudi problem ni zadeval študija in petja. Napela je vse svoje zveze in poznanstva in se potrudila, da je stvar razčistila nam v prid. Če je kdo imel kakšne dvome, ji jih je lahko zaupal in takoj jih je pomagala razjasniti. Učila nas je samostojnosti. Kolikokrat je dejala: »Če jutri umrem, morate znati sami naprej!« Nihče od nas si ni mislil, da bo ta dan prišel tako hitro ...«

Njeno petje, središče njenega ustvarjanja, ostaja nepozabno nam vsem. Poslušali smo jo kot solistko s simfoničnimi orkestri in v komornih sestavih. Repertoar je segal na vsa področja. Slovenska glasba ji je bila blizu. Poznavanje stilnega petja ji je odprlo veliko koncertnih in opernih možnosti. Podajanje tovrstne glasbe je poslušalce ganilo in pretreslo, saj je bil njen čisti, prekrasen glas nosilec čustvenih vzgibov, ki so prihajali iz globine njene duše. Tako podoživetega muziciranja smo redko deležni. Na pogrebni slovesnosti se je s posnetka razlegel njen glas v ariji O, let me weep za sopran, violino in orgle iz opere The Fairy Queen Henryja Purcella. Maks Strmčnik z nami deli svoje vtise o skupnem muziciranju in druženju z Ireno: »Sopranistka Irena Baar je bila članica Slovenskega baročnega tria skupaj z violinistom Tomažem Lorenzom in mano. V obdobju pred desetimi leti smo imeli precej koncertov doma in na tujem. Posneli smo tudi zgoščenko v baročni cerkvi Sv. Martina na Igu. Spominjam se vaje, ko je prvič poizkusila peti Purcellovo čudovito žalostinko, kako so jo zalile solze. Irena je bila neponovljiv, izjemno senzibilen muzik in interpret, z njenim odhodom je nastala velikanska vrzel v vrsti vrhunskih slovenskih koncertnih pevcev in seveda tudi pevskih pedagogov. Iz nje je kar kipela najžlahtnejša muzikalnost in najširša stilno izrazna poetika, v njenem petju ni bilo neizrazitih mest. V vsako, še tako majhno frazo je vtisnila lasten pečat prefinjene muzikalnosti. V sebi je nosila neverjetno izdelan občutek za težišče fraze, da o intonaciji sploh ne govorimo. Bila je samoiniciativna, zabavna, duhovita, energična in nadpovprečno inteligentna umetnica! V mojem spominu bo ostala enkratna in nepozabna!«

Katero značilnost Irenine osebnosti pa bi izpostavili vi?

TK: Imela je izostren čut za pravičnost, ki ga je med drugim udejanjala preko mnogih projektov, z aktivnim delovanjem v fundacijah Toneta Kralja in Lucijana Marije Škerjanca (ki sva jih družno vodili) ali v obliki dobrodelnih koncertov, na primer za fundacijo Mali vitez (ki skrbi za mlade, ozdravljene raka) in Pot k ozdravljenju (samopomoč žensk, obolelih za rakom). Ko je zbolela, je bila njena prva skrb nadaljevanje prekinjenega dela s študenti …

Zadnjikrat, še dve leti ni minilo od takrat, sem te poslušala v Mahlerjevi 2. simfoniji »Vstajenje«. Ne razumem, da te ni več in se sprašujem, kje je smisel. Prikrajšani smo! Za tvoje žarenje, tvoj pogum. Za tvoje znanje, tvoje dajanje … za milino tvojega glasu. Spoznali sva se, ko si me – spontani tornado, kakršna si bila, saj se je vse moralo zgoditi takoj – uporno iskala po telefonu, potem ko si prvič slišala moj posnetek Škerjančeve sonate. In Škerjanc je ostal najina povezava. Ko sem v Münchnu leta 2000 ob stoletnici skladateljevega rojstva organizirala koncert, si prišla zapet njegove samospeve, bisere, ki si jih s svojim glasom izklesala iz srčne moči in se me globoko dotaknila. Dogodek sem poimenovala Zveneči obrazi Slovenije. Tvoj obraz bo – morda – sčasoma zbledel v našem spominu. Živo pa bo v nas ostalo tvoje zvenenje … in nas morda poučilo, naj cenimo življenje, naj se srečujemo pogumno in iskreno, brez bojazni ter medsebojno delimo svoje kvalitete!

Marina Horak