The Monks

Čas menihov

Čeprav so bili The Monks v svojem izvirnem času delovanja praktično neopaženi, so s posebno glasbeno držo in z manifestom v roki posredno in neposredno vplivali na prave ljudi. Tiste, ki so povzeli njihove ideje in jih vsak zase transformirali v svoje okolje. Brez The Monks tudi The Residents, Faust, Throbbing Gristle in naši Laibach ne bi bili to, kar so.

Od konca druge svetovne vojne do leta 1992 je kar 9 milijonov Američanov služilo vojsko v Nemčiji, ki je takrat predstavljala branik Zahoda pred rdečo nevarnostjo. Med temi vojaki je bilo tudi pet nadebudnih glasbenikov, ki so bili v letih od 1961 do 1964 nameščeni v vojaški bazi v kraju Gelnhausen, le nekaj kilometrov od železne zavese. Bili so med tistimi, ki so med »kubansko raketno krizo« že sedeli v tankih, pripravljeni na tretjo svetovno vojno, in junija leta 1963 so pozdravljali ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja med njegovim obiskom Nemčije. Prav med glasbeno vajo – Roger Johnston, Dave Day, Gary Burger, Eddie Shaw in Larry Clark so namreč za kratek čas in zabavo v vojski preigravali ameriške uspešnice z vrha pop lestvic – jih je novembra istega leta doletela novica o atentatu na Kennedyja. Še enkrat so bili prepričani, da bodo tretjo svetovno vojno začeli njihovi sovražniki.

Čas črnega meniha

Ko so leta 1964 odslužili vojsko, so The Five Torquays kar ostali v Nemčiji. Po besedah pevca Garyja Burgerja je bilo to njegovo najlepše leto, prekrižarili so klube v vseh večjih mestih in ni jim bilo treba početi drugega, kot da so imeli zvečer koncert. Zato pa so kot civilisti sproti srkali povojne nemške travme in obenem izgubljali ameriško identiteto. Ko se je razplamtela vojna v Vietnamu, je kliknilo tudi v glavah nekdanjih ameriških vojakov.

Obenem se je zgodila t. i. britanska glasbena invazija, pojem, ki se sicer povezuje s prodorom britanskih skupin v Ameriko, a je imel ta pohod stranski učinek tudi na dogajanje v Nemčiji. Naenkrat so se namreč pojavili številni klubi, v katerih so nastopale »uvožene« angleške in ameriške skupine in vsak večer do 8 ur preigravale tedanje uspešnice The Beatles, The Kinks in podobnih. Močna konkurenca je naših pet glasbenikov prisilila v spremembo.

Junija 1965 sta jih v klubu v Stuttgartu videla študenta dveh prestižnih umetniških šol v Nemčiji. Šola za oblikovanje v Ulmu je bila neposredni predhodnik šole Bauhaus, tudi šola The Folkwang je združevala različne umetniške smeri: od glasbe, kiparstva, plesa do oblikovanja, obe sta torej učili »Gesamtkunstwerk«, vseobsegajočo umetnost. Karl Remy in Walter Niemann pa sta bila tudi ljubitelja tedanje beat glasbe in že sta imela pripravljen koncept. Potrebovala sta le še glasbenike, ki bi bili pripravljeni na eksperiment.

Njun koncept se je imenoval »monks« (menihi) in je zahteval drastično spremembo podobe in glasbe skupine. Njun koncept je imel tudi manifest, strnjen v treh točkah:

Der Beat ist tot! Es lebe der Hop! (Ritem je mrtev, naj živi poskok!)

Wir haben keine Vorbilder! (Ne potrebujemo herojev!)

In Mönchskutte gegen den Grossmutterstil der Beatles (V oblačilih menihov proti The Beatles!)

In res so se The Five Torquays preimenovali v The Monks in se tako tudi oblačili. Predvsem pa so začeli pisati lastno glasbo, zreducirano na bistvo. Osnovna zamisel je bila dekonstrukcija takratne popularne glasbe; odstranili so vse odvečne sestavine, ostal je le en velik agresiven in grob udarec (überbeat), le tak je podkrepil njihova nova besedila oziroma bolje, dadaistično kričanje sloganov. Na zapeljiv refren I want to hold your hand The Beatles so The Monks odgovarjali s cinično izpovedjo I hate you with a passion, baby … Tudi uporaba glasbil je bila v veliki meri obrnjena na glavo. Bobnar praktično ni uporabljal činel, v bendžo so pritrdili dva kitarska mikrofona in Dave Day ga je igral na način ritmičnega instrumenta, kitara je bila popačena in ojačana do roba feedbacka, ki ga je znal Gary Burger že s pridom uporabljati, baskitaro so speljali skozi efekt brenčanja in klaviaturist je iz klaviatur izvabljal predvsem umetno kričanje.

Občinstvo ni bilo navdušeno nad avtorsko, protopunkovsko, če ne kar protorapovsko glasbo, še vedno je večina prišla na ples, kjer naj bi se igralo milozvočne rock'n'roll popevčice. Še sami The Monks niso bili več prepričani v lastno poslanstvo, še posebej, ko sta menedžerja zahtevala od njih še ostrejše komentarje na vojno v Vietnamu. Ko so te pesmi izvajali pred ameriškimi vojaki na koncertu v Mannheimu, jih je eden od njih na odru fizično napadel. The Monks so bili že na tem, da odletijo nazaj v Ameriko …

Morda kontroverzno, ampak še najbolšje so jih sprejeli v meki tedanje beat glasbe, Hamburgu, kjer so cel januar leta 1966 igrali v klubu Top Ten. K sreči je vanje verjel tudi producent Jimmy Bowien, takrat zaposlen pri veliki gramofonski založbi Polydor, in odgovorne je uspel prepričati, da predstavljajo The Monks revolucijo v pop glasbi. Marca so The Monks v dveh dneh in pol posneli album Black Monk Time in nekaj kasneje nastopili v živo na televiziji, v priljubljeni glasbeni oddaji Der Beat-Club. Takrat jih je prvič videl in slišal 16-letni Joachim Irmler in njegovo pričevanje pomeni enega redkih neposrednih vplivov, ki so ga imeli The Monks v svojem kratkem delovanju sredi šestdesetih let. Joachim je 40 let kasneje za dokumentarni film o The Monks povedal: »Beat glasba je bila še vedno osnovana na prijetnosti Bacha. The Monks so to negirali … Ničesar ni bilo kot The Monks, ničesar tako močnega … Zame so bili poziv k osvoboditvi. Revolucija bi se zgodila dve leti prej, če bi ljudje le razumeli, kaj so sporočali.«

V uvodni, manifestni pesmi plošče Black Monk Time Gary Burger med drugim zapoveduje in izprašuje: »Alright, my name is Gary. Let's go, it's beat time, it's hop time, it's monk time now! You know we don't like the army. What army? Who cares what army? Why do you kill all those kids over there in Vietnam? Mad Viet Cong. My brother died in Vietnam!«

Nazaj v pozabo …

Plošča s protivojno vsebino in glasbo, ki je parala ušesa – The Monks niso osvojili poslušalcev. S pomočjo močnega menedžmenta so album Black Monk Time promovirali na leto in pol trajajoči turneji po Nemčiji, a prodajal se je pod vsemi pričakovanji. Založba Polydor je pritiskala, menedžerja sta izgubljala zanimanje, The Monks so obupavali. Nazadnje so posneli in objavili dva sprejemljivejša singla, ki se nista prodajala nič bolje od albuma. Menedžerja oziroma nosilca temeljnih idej skupine sta jim obrnila hrbet, konec skupine se je nevarno bližal. Agonijo je podaljšala nepričakovana ponudba nemškega oblikovalca Charlesa Wilpa, ki so mu radi rekli nemški Andy Warhol. Charles je prejel naročilo za veliko reklamno kampanjo Afri-Cola in prišel na idejo, da bi njegovo, v te namene spisano kompozicijo, posneli prav The Monks. Videl jih je kot subverziven moment, ki bi se infiltriral v veliki sistem in ga spodkopaval od znotraj. Vendar je cel projekt kmalu padel v vodo, saj je korporacija oklestila stroške kampanje na račun tovrstnih naročil.

The Monks so z novim menedžerjem nadaljevali z nemško turnejo, tokrat kot predskupina Jimija Hendrixa. Ta še ni zares prodrl, vendar so The Monks v njem videli prihodnost glasbe, medtem ko v lasten ritmični minimalizem niso imeli več pravega zaupanja.

The Monks v svojem izvirnem času delovanja niso nastopili izven meja Nemčije. Najbližje nastopu zunaj so bili septembra leta 1967, ko bi naj kot zadnji poskus subverzije šli na turnejo po jugovzhodni Aziji, vključno z Vietnamom. Štirje od njih so že bili na frankfurtskem letališču, ko je bobnar Roger Johnston za njimi poslal le sporočilo, da se ne gre več. To je bil konec eksperimenta, imenovanega The Monks. Vsi so se najprej preselili nazaj v Ameriko, kjer pa so se počutili izgubljene, hipijevski »flower power« ni bil del njihovega sveta. Gary Burger in Dave Day sta se celo vrnila v Nemčijo, a nihče od njiju se z glasbo ni zares ukvarjal in sčasoma so povsem izgubili stike drug z drugim. Še več, The Monks so bili zanje celo dogodivščina, ki jo je veljalo čim prej pozabiti.

… in ponovna vrnitev

Za The Monks je v Ameriki vedelo le nekaj navdušencev, a se je izkazalo, da tudi to zadošča za obuditev kulta. Če jih leta 1992 ne bi začel odkrivati urednik fanzina Ugly Things, Mike Stax, danes verjetno ne bi brali tega prispevka. O njih je spisal daljši članek in se podal v lov za njimi. Po spletu srečnih naključil je le odkril Eddija Shawa in ga celo prepričal v pisanje knjižne biografije. Istočasno je (spet) le v Nemčiji album Black Monk Time izšel v CD-formatu in se presenetljivo dobro prodajal tudi v Ameriki, čeprav je bila cena uvožene plošče dvakrat višja od licenčnih izdaj. To je bil dodatni motiv za založbo Infinite Zero, da pridobi licenčne pravice do končne objave posnetkov tudi v Združenih državah. Založbo sta pred desetimi leti ustanovila Henry Rollins in Rick Rubin in pri njej začela s ponovno objavo plošč od vseh pozabljenih izvajalcev. Rollins in Rubin sta neodvisno delila navdušenje nad The Monks, in ko sta leta 1997 končno ponatisnila njihov prvenec Black Monk Time, se je glas začel širiti tudi v njihovi domovini.

Ponatis se je zgodil nekje skupaj s preporodom kitarskega rocka ali bolje, s povečanim zanimanjem zanj. Šlo je tako daleč, da so se The Monks po 32 letih ponovno zbrali za dva newyorška koncerta. Padle so tudi malodane neverjetne ponudbe, za 17 koncertov po Ameriki bi vsak »menih« dobil 100.000 dolarjev, ampak denar po tolikih letih ni bil več motiv. Odklonili so.

Vsak pomemben izvajalec v popularni glasbi si zasluži poleg knjižne biografije še dokumentarni film. O The Monks sta se tega lotila nemški režiser Dietmar Post in španska producentka Lucia Palatios, njun film The Transatlantis Feedback je nastal kar na podlagi biografije Eddija Shawa, le da sta Dietmar in Lucia vmes vrinila izjave mnogih glasbenikov in/oziroma ljubiteljev. Na berlinski premieri filma novembra lani so The Monks še enkrat nastopili v živo in nekaj dni kasneje še prvič v Londonu. Finančno pomoč so si vsi skupaj zagotovili s pred kratkim objavljeno dvojno ploščo Silver Monk Time – tribute to the monks (play loud!), kjer je že sama zastopanost številnih nemških pa tudi angleških in ameriških izvajalcev posredni dokaz njihovega daljnosežnega vpliva.

Poklon

Na dvojni CD-plošči je 29 posnetkov, nekateri so narejeni v sodelovanjih, tako da je vseh izvajalcev čez 30. Ker so izvirni The Monks po rodu Američani, a so ves čas delovali v Nemčiji, je ta naveza, z obveznimi odkloni, močno prisotna v izboru izvajalcev. Končno ne morejo manjkati The Fall, ki jim je glasba The Monks pisana na kožo, za eno priredbo so se, na primer, zbrale tudi The Raincoats. Tribute plošča je bila povod za prvi posnetek skupine PTV3, tretje ikarnacije Psychic TV, ki so glasbeno ohranili precej robustnosti garažnega originala, a obenem spremenili besedilo Boys Are Boys And Girls Are Choice v Boys Are Girls and Girls Are Boys, v skladu z novimi sprevračanji spolnih identitet vodje Genesisa P.Orridga, še enega velikega ljubitelja skupine, ki z nekaj izjavami v filmu zadene bistvo pojava The Monks. Med ameriškimi oboževalci je tudi Jon Spencer v družbi nizozemske glasbenice in pevke Solex in njun posnetek Complication zveni natanko po pričakovanjih. Za večino se zdi, da so med snemanjem priredb z enim ušesom poslušala izvirnik, z drugim pa tisto, kar so dodajaji sami. The Monks pa so več kot zgolj glasba, so projekt, ideja. Nekateri so to upoštevali in njihove ideje povzeli le kot iztočnico za lastna razmišljanja. Tako je naslovna pesem dokumentarnega filma Silver Monk Time pravzaprav avtorska skladba, ki so jo skupaj zakrivili Silver Apples, še en duo s konca šestdesetih let, ki je prehitel čas, in Alan Vega. Kaj bi bilo za Vego bolj navdihujoče kot glasba, ki zaradi svoje rudimentarnosti in minimalizma pušča ogromno prostora za vokalne ekshibicije, ki pri njem niso same sebi namen, ampak jih podredi angažiranim poudarkom.

Med nemškimi silami je najti praktično vse eminence »alternativne« ponudbe, ne manjkajo Mouse On Mars, ne Alec Empire, če manjkajo Einstürzende Neubauten, sta prisotna vsaj Alexander Hacke in Gudrun Gut, vajo v repeticijo so ponudili še napol naši s.y.p.h., častno zadnje mesto na plošči pa zavzemajo staroste Faust. Slednji so prisotni s frakcijo klaviaturista Joachima Irmlerja, natanko tistega, ki so ga v najstniških letih The Monks za vedno spremenili. Posnetek Beware z valečim, nepopustljivim industrijskim hrupom ponuja izvrstno podlago za vedno aktualni poziv Garyja Burgerja, izvirnega pevca The Monks: »Give me freedom of choice … beware … they never won … goodbye to freedom and choice … the war is yet to come«.

Se je v teh štiridesetih letih sploh kaj spremenilo?

Janez Golič