TV On The Radio

Glasbena fantazija

Med presežki leta 2007 izstopa drugi album newyorške skupine TV On The Radio. Na njeno veselje in na našo srečo ni bila spregledana v osrednjih globalnih glasbenih medijih. Ne pomp ne finančni vložki, ampak glasbena fantazija jih je naredila za obvezen člen za nadaljnje uživanje v popularni glasbi.

Če vtipkate v iskalnik Google ime skupine TV On The Radio, dobite zanimiv, zabaven izpis zadetkov. V hipu imate priložnost spoznati glasbo, delo in življenje tega brooklynskega kolektiva. Ob njihovi uradni strani in obveznem kotičku na myspacu imate na razpolago dostop še do številnih, skoraj vseh televizijskih in radijskih postaj po svetu, med katerimi je prav naša RTV med najbolj izpostavljenimi. Vajo sem ponovil in skoraj zmeraj dobil isti rezultat. Če vpišete ime skupine v iskalnik naše nacionalke, se med skoraj tri tisoč zadetki niti eden ne tiče omenjene skupine. Da, tudi v Muskipišemo o tej markantni newyorški zasedbi, ki nas je očarala že z uvodnim EP-jem Young Liars, z zamudo. Ta je leta 2003 napovedal prvenec Desperate Youth, Blood Thirsty Babes, ki je izšel leto kasneje pri čikaški založbi Touch and Go. Do nje je prišla s pomočjo prijateljev in sosedov Yeah Yeah Yeahs, ki so leta 2001 izdali debitantsko malo ploščo pri istem založniku Coreyju Rusku. Pa naj še kdo reče, da je založba Touch and Go z ostalimi preživelimi prvoborkami in veterani neodvisnega založništva za odpis. Še vedno predstavljajo neizčrpen vir informacij in odskočno desko v svet biznisa popularne glasbe.

Iz williamsburškega kotla

Z roko v roki, z ramo ob rami so se od začetka tega desetletja TV On The Radio prebijali z Yeah Yeah Yeahs, Walkmen, Oneida, Lairs, Dragons of Zynth, Antibalas in še kakšno drugo skupino iz brooklynskega kvarta Williamsburg v ospredje pozornosti glasbenih zanesenjakov in profesionalnih vohljačev. Na čelu z že skoraj veterani te scene, Oneida, so tudi TV On The Radio otroci urbanega New Yorka. Pri njegovi zapuščini so se oplajali, z njo so rasli in odrasli. Velvet Underground, Suicide, Talking Heads, Television in drugi velikani someščani so jim kot inspiracija pripomogli pri odkrivanju zvočnih prostorov, pri eksperimentiranju in križanju progresivnega rocka, poceni elektronike, glamurja, postrocka in drugih pogruntavščin in odklonov novega rocka zadnjih tridesetih let s tradicijo soula in gospela ter a cappélla dramatičnosti.

Presek njihovega zgodnjega, uvodnega dela, ki ga zaokrožata omenjeni plošči Young Liars in Desperate Youth, Blood Thirsty Babes,razkriva plodovit razvoj zasedbe. Ob odkritem ponosu na svojo afroameriško kri je njen zaščitni znak pevsko bogata in navdahnjena glasba, ki se giblje po robovih spiritualnosti in meditacije ter improvizacije. V svoji srži pa je navaden pop. Idejno jedro skupine od zgodnjih dni tvorijo David Andrew Sitek in frontman Tunde Adebimpe, ki mu v vokalnih dvobojih ali podporah nasproti ali ob strani stoji kitarist Kyp Malone. Nad njimi se vali velik oblak talentiranosti in neizračunljivega avtorskega potenciala. Njihov zadnji album, Return To Cookie Mountain, to samo še potrdi. Od neodvisnega založnika so – že spet s pomočjo Yeah Yeah Yeahs – prestopili pod okrilje velikanke Universal, natančneje založbe Interscope. Od pomladi do jeseni nas je držala v napetosti, kdaj bo izšel ta famozni album, ki je TV On The Radio ponesel med zvezde.

Nad zvezdami

Še preden je nov album sploh izšel, so po medmrežju že krožili njegovi primerki. Navdušenje je bilo nemogoče skriti. Z umetelnim zlitjem harmonije in kaosa so presegli prvenec in postregli s transžanrsko zrelim albumom, ki mu je težko očitati koketiranje s sredinskimi popularnoglasbenimi tokovi. Pravzaprav imamo opravka z vizionarskim albumom, ki ima potencial enega pomembnejših, kakovostnejših in vplivnejših glasbenih izdelkov iztekajočega se desetletja. V prihodnosti bomo še veliko slišali o njem.

Preoblikovanje tria v kvintet, kateremu sta se dokončno pridružila kot enakopravna člana skupine še bobnar Jaleela Bunton in basist Gerard Smith, doslej koncertna člana zasedbe, je utrdilo jedro tega izzivalnega glasbenega imena, ki ne karikira, parafrazira ali revitalizira, ampak nas presunljivo zdrami s svežo, inventivno glasbo. Ko sem jih imel lani maja priložnost videti na spomladanskem All Tomorrow's Parties, kjer so nastopili kot gostje (že spet!) Yeah Yeah Yeahs, sem se prepričal, da imam opravka z veliko skupino tega časa. Preplet organskega in analognega z digitalnim in vnaprej dovršenimi zvočnimi matricami odpira vrata v neskončnost človeške imaginacije. Preteklost in zapuščina sta izkoriščeni v zdravih dozah in prispevata k vizionarskemu poletu, ki se mu je težko upreti. Sploh ne preseneča, da se številni (še živeči) velikani popularne glasbe radi prištevajo med oboževalce TV On The Radio, kar je posebej prispevalo k večji pozornosti vplivnih medijev na početje te brooklynske zasedbe. Med njimi posebej izstopa David Bowie, ki se je znašel med ostalimi sodelujočimi prijatelji TV On The Radio na drugem albumu v skladbi Province. Tudi brez njega bi bil ta album bombastičen in navdihujoč. Nalezljiv, skrivnosten in žmohten glasbeni kolač je sad stare skrite ljubezni med Bowijem in Petrom Murphyjem iz Bauhaus. Je pravzaprav njun otrok. Kot imaginarna starša sta ponosna nanj in verjetno sta tudi zaradi njega pridobila nazaj še nekaj ustvarjalne vrline na stara leta. Sami TV On The Radio pa so zamenjali dosedanje gnezdovanje v urbanem New Yorku z inspirativno energijo za mlado in staro urbano srenjo.

BIGor