Mitja Reichenberg

IN OSKARJA DOBI ... – SEDEMDESET LET OSKARJEV ZA FILMSKO GLASBO

UMco, 2006

Čeprav imamo na svetu (seveda predvsem v Ameriki) kar nekaj mojstrov filmske glasbe, bi jih v Sloveniji lahko ta hip prešteli na prste ene roke. Časi velikanov, kot so Bojan Adamič, Jože Privšek, Alojz Srebotnjak, Marjan Kozina in ostalih, so minili in ostalo je samo še nekaj »samotnih bojevnikov«. Eden njih je tudi Mitja Reichenberg, avtor pred nekaj meseci izdane knjige In oskarja dobi … – sedemdeset let oskarjev za filmsko glasbo.

Reichenberg je na slovenski glasbeni sceni popoln unikum, saj Slovenci pred njim nismo imeli – in ob njem nimamo – nikogar drugega (sploh pa ne akademsko izobraženega glasbenika), ki bi se s filmsko glasbo ukvarjal tako intenzivno in predano, tj. o njej razmišljal, predaval, pisal knjige in jo nasploh postavil za vodilo svojega poklicnega in tudi zasebnega življenja. Zvesti bralci Muske ga seveda dobro poznamo, saj s svojimi prispevki že lep čas bogati vsako številko revije.

Čeprav je Reichenbergova zadnja knjiga izšla tako rekoč neopazno, brez velikega pompa, gre za delo, ki bo verjetno še lep čas ostalo nepreseženo. Zelo verjetno je namreč, da smo Slovenci eden redkih – če ne celo edini – narodov, ki si lasti popoln antologijski kompendij zgodovine (ne)nagrajene filmske glasbe tako rekoč od njenih začetkov pa vse do zadnje podelitve oskarjev 5. marca lani. Glede na to, da so oskarje začeli podeljevati leta 1929, za glasbo v filmu pa prvič pet let pozneje (leta 1934), je v knjigi pregledno zajetih 72 let (sic!) zgodovine podeljevanja najvišje filmske nagrade za dosežke v kompoziciji glasbe za film.

Poudariti je treba, da je knjiga kljub nekoliko zgodovinopisni naravnanosti (kar je glede na témo pač neizogibno) mnogo več kot zgolj zbir suhoparnih letnic, imen in podatkov. Gre pravzaprav za oris filmske zgodovine skozi oči glasbenika skladatelja filmske glasbe, ki se je na ta način poklonil ne le svojim kolegom, temveč (ali celo predvsem) filmu kot umetnosti in globoki sledi, ki jo je film kot tak zapustil (in jo seveda še zapušča) v človeški kulturni zgodovini.

Knjiga je razdeljena po poglavjih glede na leta podeljevanja oskarjev za filmsko glasbo. Za vsako leto tako izvemo imena vseh nominirancev in seveda srečneža, ki je tedaj z odra upravičeno (ali pa tudi ne) odšel z zlatim kipcem v roki. Piko na i postavijo avtorjevi komentarji, opažanja in razmišljanja ter mnoge reference na filmsko zgodovino, deležni pa smo tudi kratkih, a izčrpnih portretov nekaterih največjih legend in velikanov filmske glasbe (Max Steiner, Erich Wolfgang Korngold, Alfred Newman, Bernard Herrmann, Henry Mancini, John Williams, Jerry Goldsmith in mnogi drugi) in njihovega pogostega sodelovanja v znamenitih režisersko-skladateljskih navezah (Spielberg-Williams, Burton-Elfman, Cronenberg-Shore, Eisenstein-Prokofjev, Kieslowski-Preisner, Polanski-Kilar, Hitchcock-Herrmann, Leone-Morricone, Howard-Horner, Scott-Zimmer, Zemeckis-Silvestri itd.). Tudi bogato slikovno gradivo v knjigi je tisto, ki v bralcu vzbudi marsikateri nostalgičen flashback na antologijske filmske trenutke in hitro si zamrmramo témo Vojne zvezd, Jamesa Bonda, Botra …

Ob branju knjige pa se utrne tudi nekaj zanimivih misli. Od kod je filmska glasba kot podzvrst programske glasbe sploh prišla, kakšna je njena funkcija in – v 21. stoletju nemara najbolj aktualno vprašanje – kam gre in kakšna je njena prihodnost? Isto se na koncu knjige vpraša tudi sam avtor. Kaj se bo zgodilo, ko bo odšel zadnji še živeči veliki filmski simfonik, John Williams? Pa Ennio Morricone? Ali imata ta dva velikana med današnjimi filmskimi skladatelji sploh dostojnega naslednika? Pred tem vprašanjem smo si pravi ljubitelji filmske glasbe (ki nas Michael Matessino simpatično poimenuje soundtrack junkies) oči precej uspešno zatiskali do poletja pred dvema letoma, ko sta se v dobrem mesecu poslovila kar dva filmskoglasbena titana, Jerry Goldsmith in Elmer Bernstein. Zdaj pa postaja dilema vse bolj aktualna, kajti starih mojstrov ni več veliko …

Dobesednega odgovora v Reichenbergovi knjigi seveda ne najdemo, lahko pa izluščimo kar nekaj iztočnic za razmišljanje. Ali res, kot se sprašuje pisec, »obstaja v glasbi nekakšen sram, da se filmsko glasbo, živi orkester, izvajalce umika v tonski studio, v zvočnike, v posnetke«? Je res »skrunitev, ko nam orkester igra filmsko glasbo na odru«? Gre tu res za »skrunitev resnice in odvzeti užitek«?

Marcel Štefančič, jr. je nekoč zapisal: »Še celo pri tišinah, ki nastopijo v filmu, imate vedno občutek, da jih je ustvaril skladatelj.« In res, če vzamemo napisano dobesedno, lahko zatrdimo, da je za marsikoga poanta dobre filmske glasbe predvsem v tem, da je obenem zelo prisotna in zelo »odsotna«. Da postane tako rekoč neločljiva od tistega, kar gledamo oz. da tistega, kar gledamo, ne moremo gledati brez tistega, kar poslušamo. Predstavljajte si filme, kot so Vojna zvezd, Boter, Gospodar prstanov, Titanik pa starejše Veličastnih sedem, Psiho, V vrtincu, Doktor Živago, Morski volk in Pustolovščine Robina Hooda, brez glasbe ali pa vsaj z drug(ačn)o glasbo? Ne, ne gre in ne bo šlo!

Ker pa vselej in še vedno velja tempora mutantur et nos mutamur in illis (časi se spreminjajo in mi z njimi), je skozi knjigo razbrati tudi, kako so se v sedemdesetih in več letih spremenili nekateri odnosi in/ali razmerja, predvsem med skladateljem filmske glasbe in tem, kar počne, med preostalo filmsko ekipo in tem, kar počne skladatelj, ter med publiko – gledalci filma – in tem, kar počne skladatelj. Pisec pa seže še precej globlje in o večplastni problematiki filmske industrije piše s perspektive, ki si jo kot komponist filmske glasbe pač sme (in mora!) privoščiti. Črpa torej ex ipso fonte (iz samega vira)in prav v tem je največji čar njegovega knjižnega dela.

Jasno je torej, da zadnja knjiga Mitje Reichenberga ne ponuja zgolj tega, kar sugerira njena naslovnica, temveč mnogo več, veliko pa je seveda odvisno od bralca samega, njegove poglobljenosti in dovzetnosti. Verjetno bodo nekateri knjigo doživeli in sprejeli zgolj kot dolgočasno in neatraktivno filmskoglasbeno historiografijo (o, sveta preproščina!), drugi, ki naj bodo v večini, pa bodo v njej odkrili tisto, iz česar je nastala in čemur je posvečena – neizmerno ljubezen in naklonjenost sedmi umetnosti in njeni nemara najpomembnejši sopotnici, filmski glasbi. Kot v Supermanu(1978) slikovito pove Lex Luthor: »Some people can read War and Peace and come away thinking it's a simple adventure story. Others can read the ingredients on a chewing gum wrapper and unlock the secrets of the universe.« (Nekateri lahko preberejo Vojno in mir pa mislijo, da so prebrali preprosto pustolovsko zgodbo. Drugi pa preberejo seznam sestavin na ovitku žvečilnega gumija in razrešijo skrivnosti vesolja.) In kot pravi Seneka, čigar misel si je avtor izbral za moto knjige: Non quia difficilia sunt, non audemus, sed quia non audemus difficilia sunt! (Ne upamo se lotiti stvari, pa ne zato, ker so težke; težke so namreč zato, ker se jih ne upamo lotiti!)

Tine Vučko