Andy Wilson

FAUST, STRETCH OUT TIME: 1970–1975

www.faust-pages.com, 2006

Nemško glasbeno-odporniško gibanje s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja je šele po dveh desetletjih dočakalo širšo potrditev. Vmes se je moralo zgoditi več premikov. Kreativni del »zahodne« glasbe je moral priti do kritične stopnje zasičenja, šele potem je začel pogledovati drugam in nazaj. Kar je bilo svojčas vredno le žalitve – termin »kraut rock« (zeljarski rock) so si izmislili prepotentni angleški glasbeni novinarji –, je kasneje doživelo kritiško prevrednotenje in potrditev s strani kupcev plošč in obiskovalcev koncertov. Kontroverzno morda, toda ponovno oživljene stare nemške skupine so imele precej boljši obisk koncertov na Otoku kot v domovini!

K preporodu je nekaj prispevala žepna knjižna izdaja, ljubiteljski zapis škotskega(!) glasbenika Juliana Copa z naslovom Krautrocksampler (Head Heritage, 1996). Podeljevanja vplivov v popularni glasbi ni mogoče opraviti z matematičnimi formulami in napovedovanje teh je po zanesljivosti podobno napovedovanju vremena, glede na mnogokratno citiranje omenjene knjige pa lahko verjamemo, da je Krautrocksampler vsaj delno spodbudilo zanimanje za kraut rock, ki se je medtem iz žaljivke spreobrnil v akademsko sprejemljiv termin, in posledično se je nekaj starih izvajalcev vrnilo na sceno. Še vedno pa je v knjižici Krautrocksampler poudarek na osebnem doživljanje te glasbe, čeprav je treba priznati, da ne manjka umestitev v širši kontekst (kar je značilna pomanjkljivost ljubiteljskih zapisov), ki bralcu šele pomaga povezati vzroke in posledice.

In potem dolgo nič. Sicer so se sem in tja pojavljali tehtnejši zapisi o izvirnem dogajanju, predvsem v reviji The Wire in v posameznih poglavij knjig, ki pa se prvenstveno niso ukvarjale s kraut rockom, a neke približno zaokrožene analize gibanja ali modusa operandi določene skupine ni bilo. Vrzel je polnil tudi svetovni splet, informacij je bilo kar naenkrat veliko, če ne celo preveč. In tu nastopi Anglež(!), spet »le« ljubitelj, Andy Wilson.

Je snovalec spletne strani o verjetno najradikalnejši in najbolj inovativni krautrockovski skupini Faust. Na tej strani že najdemo vrsto partikularnih zapisov, recenzij, intervjujev in sploh beleženj, kot smo jih vajeni na večini ljubiteljskih straneh. In zakaj se je potem Wilson odločil še za knjigo o Faust, ki je obenem izšla pri njegovi založbi z nazivom spletne strani?

Na to odgovori že hiter prelet skozi knjigo. K sreči ta ni zgolj kompilacija oziroma prečiščen izbor že na spletni strani objavljenih zapisov, ampak izvrstno ponazarja temeljno razliko med celovito knjižno izdajo in nadrobljenimi informacijami na spletu (ki jih je Wilson večinoma pridobil kar z avtorskimi intervjuji). Na spletu so informacije, knjiga ponuja precej širši pogled.

Wilson že v predgovoru opravi s svojim ljubiteljstvom, kdaj in kako se je začelo njegovo srečanje s Faust in s kraut rockom nasploh, in se kasneje k osebnemu ne vrača več. Potem je lahko tudi kritičen, zadržan, pokaže več plati in kontroverzije pojava. Nobenih težav nima pri razkrivanju različnih »resnic« in interpretacijah teh, ne prilagaja si informacij, na podlagi katerih bi lahko sestavil »veliko« zgodbo na ravni kulta. Faust so se na primer deklarirali za revolucionarje, na prozorni naslovnici prvega albuma je vtisnjen rentgenski posnetek stisnjene pesti, simbola revolucionarnega boja, pa vendar so prva tri leta živeli zaprti v komuni, odrezani od zunanjega sveta. Tisti čas je bil v njihovi delovni okolici, ki je bila istočasno življenjski prostor, prepovedano poslušanje tuje glasbe in celo radia in televizije. Njihov stik s svetom je predstavljal predvsem producent Uwe Nettlebeck, on jim je omogočil to svobodno delovanje, tehnično opremil komuno, da so lahko v vsakem prostoru in vsakem trenutku na trak beležili glasbene zamisli. Naj bi bil tudi tisti, ki je usmerjal delo skupine, in če je bilo potrebno, tudi priganjal ali brzdal. Ravno njegova vloga je skozi izjave članov Faustov dokaj nejasna. Je bil res on tisti, ki je pravzaprav izbral perspektivne glasbenike v hamburškem podzemlju in jih na željo založbe Polydor poskušal usmeriti v projekt »elektronskih Beatlov«? Ali je bilo morebiti ravno nasprotno, da so glasbeniki sami prosili Nettlebecka, da pregovori odgovorne pri Polydorju? Wilson tu ni nič kaj prizanesljiv, pravzaprav kar razgalja motive posameznikov, kaže, kako bi vsak rad povedal svojo zgodbo v skladu z lastno vizijo delovanja. Nekaj navzkrižij mnenj gre pripisati precejšnji časovni oddaljenosti, torej pozabi in predvsem stanju tam živečih glasbenikov. Še edini, ki med njimi ni užival opojnih substanc, jih je zaradi pasivne konzumacije pošteno občutil …

Z današnje perspektive je skoraj nepojmljivo dejstvo, da bi si katera velika založba želela pod streho tako radikalno, anarhično in neodgovorno združbo glasbenikov. Ko je nemški Polydor obupal nad Faust, se je ponudila novonastala angleška založba Virgin. Ta je uspela iz Faust iztisniti njihov najbolj sprejemljiv album, Faust IV, na kar pa nemški radikalci niso bili več pripravljeni. Nevajeni pritiskov založbe, pravzaprav nezmožni ustvarjanja širše sprejemljive glasbe, so se leta 1975 neslavno razšli. Sami so bili prepričani, da se bodo »morali« spremeniti poslušalci in da je le vprašanje časa, kdaj bodo Faust postali priljubljena skupina.

Andy Wilson se je zavestno odločil, da zgodbo o Faust omeji na njihov izvirni čas delovanja. Kasneje so se namreč Faust počasi ponovno sestavili in po novem delujejo celo v dveh frakcijah, a zagotovo so se že v prvih šestih letih utrdili kot pojem. Wilson se sicer ni mogel kar ustaviti v letu 1975, saj so kasneje Faust naredili kar nekaj korakov h poravnavi za nazaj, končno so imeli »prave« koncerte, igrali so s Tonyjem Conradom, s katerim so prej posneli le studijsko ploščo, nenazadnje so dali številne intervjuje. Ampak do leta 1975 je zgodba za Wilsona zaključena, tam je lahko potegnil črto in kar se njega tiče, temu nima več kaj dodati. Seveda so možni še drugačni pogledi, že Faust temu ne oporekajo ne z izjavami, še manj z glasbo …

Knjiga poleg »običajne« zgodbe »od-plošče-do-plošče« ponuja nekaj dodatka. Najprej podrobno analizo vseh objavljenih posnetkov Faustov. Wilson tu uspe ovrednotiti na videz še tako banalne glasbene »vzorce«, jim najti primerjavo, neko zgodovinsko referenco, kar priča o razgledanosti Faustov, ki so jo sami želeli kar odmisliti. Posebej tehtna sta še dodatka, mala eseja o neobstoju časa v glasbi in primerjava z delovnimi metodami Franka Zappe. Ta eseja sta svetlobna leta od ljubiteljskega pristopa k pisanju, sta delo poznavalca teorij Sun Raja, nekoga, ki zna prepričljivo pokazati na razliko med trenutnimi, modnimi smernicami v glasbi in tistim, kar se poslušalca dotakne na univerzalni ravni in z njim ostane desetletja.

Janez Golič