AMATEUR GOD

Xenofeelia

Black Rain, 2006

Frankenstein je končno našel svojo nevesto. Tole bi lahko bil podnaslov novega, že tretjega Erzetičevega albuma po vrsti. Morda je prav zato, ker je končno našel svojo družico tale album tako živahen. Ja, prav ste prebrali, živahen. Če prvih dveh albumov Amateur God niste slišali, naj vam zaupam, da sta veliko bolj darkerska, mrakobna, monotona in frustriranost zbujajoča kot pa tale, ki ga prvič v Amaterjevem opusu od začetka do konca krasi ženski vokal. Helena Gabrijelčič Erzetičevim mehkim elektronsko-industrialnim zvočnim paletam, katerih harmonijo rušijo eksperimentalni vložki, ki poskrbijo za dobršno mero distorzije in zatorej zmede v poslušalčevem ušesu, vdihne še kako potrebno življenje, ki ga je na prvih dveh albumih akutno primanjkovalo. Kljub temu njen vokal ne doda ne vem kakšne živahnosti in razvejanosti. Če bi Erzetičeve stvaritve primerjali z živalsko evolucijo, bi rekla, da se je po tistem amebnem stanju zdaj razvoj ustavil nekje pri deževniku, ki počasi rine skozi zemljo. Z drugimi besedami: monotonost je in verjetno tudi v bodoče bo glavna rdeča nit Erzetičevega ustvarjanja, zato je Helenin vokal gotovo prav načrtno tako monoton in nerazgiban, kljub temu pa dovolj topel, da ustvarja tisto potrebno človeško vzdušje, ki poslušalca drži do konca nekaj več kot tričetrt ure dolge plošče. Dodatno monotonost dodaja tudi dolžina pesmi, ki načeloma presega pet minut. Dolgi uvodi in dolgi zaključki posameznih komadov, ki so večinoma odpeti v angleškem jeziku (razen Last Winter, ki ji senzualnost in hkrati srhljivost dodaja francoščina) še dodatno zbujajo vtis dolgoveznosti, vendar pa bi bile pesmi brez teh uvertur in epilogov precej bolj skope, in zato vse skupaj funkcionira kot homogena celota. Pesmi se tako kot vedno tudi tokrat dotikajo bizarnosti človeške narave in ironije našega obstoja, o čemer govori že sam podnaslov albuma, Tales of How We Wanted To Fight Our Own Nature in Vain oziroma, poslovenjeno, Zgodbe o tem, kako smo se zaman želeli boriti z našo naravo. Ljudje smo pač ljudje z vsemi svojimi napakami in prav to je tisto, na kar nas Erzetič ves čas opominja na svoj inovativen, čeprav precej izoliran ali bolje osamljen način. Vendar je prav to odstopanje od vsega dandanes slišanega še vedno tista kvaliteta, ki se je Amateur God drži kot pijanec plota, pa če ga pri tem podpira pevka ali ne. Vse pohvale.

Marta Pirnar