PETER ANDREJ and DEJAN BERDEN

Povabilo na čaj!

Klub kulturnih ustvarjalcev KU-KU, 2006

Petra Andreja poznajo mnogi kot entuziastičnega kulturnega promotorja in organizatorja, predvsem pa kot neumoren motor kantavtorskega festivala KANTfest, ki že nekaj let poteka v Rušah in Ljubljani. A Peter je tudi sam sila zanimiv avtor. Ustvarja v okviru rockovske zasedbe, odlično pa se znajde tudi kot kantavtor ali celo nekakšen šansonjer. V to sfero sodi tudi tu predstavljena izdaja. Na njej se Peter predstavlja kot idejni nosilec projekta, avtor glasbe in nekaterih besedil, vokalist in kitarist. Na klavirju in harmoniki ga spremlja aranžer pričujočega materiala Dejan Berden (ki je širši publiki verjetno najbolj poznan kot pianist priljubljenih Patetico). In ta dvojec skupaj deluje res dobro. Glede na občutja, ki jih sprošča, se mi zdi album Povabilo na čaj nekakšno nadaljevanje in celo nadgradnja Petrove izvrstne plošče izpred nekaj let Pohorske poti, na kateri je bila predstavljena uglasbena lirika »pohorskega pesnika« Janka Glazerja. To morda nekoliko svojevoljno ugotovitev lahko podprem z dejstvom, da se kot uvodna pesem na tu obravnavani zbirki pojavi ravno Glazerjeva pesem Ciproš, v novi preobleki seveda. Kar se preoblačenja tiče, je enako usodo doživela tudi Pesem o rasti. Aranžmaja sta zelo primerna, a tudi prejšnja (iz pohorske zbirke) sta bila vsaj enako dobra. Drugače pa velja za komada Biti v rodu in No mariachi pesnice Erike Vouk. Pesmi sta bili sicer že posneti na plošči Valovanje, a se mi zdi, da sta šele v tu pričujoči verziji resnično zaživeli. Poleg teh štirih najdemo v čajni zbirki še naslovno pesem Aleša Štegerja, tekste izpod peres Bogdane Namestnik, Borisa A. Novaka, Andreja Brvarja in seveda Petra Andreja ter prevode velikanov F. G. Lorce, C. Baudelaira in P. Eluarda. Za zahtevne tekste sta avtorja naredila nadvse učinkovito glasbeno sliko in poezija je tako zaživela čisto novo, sveže življenje in bo taka gotovo našla tudi publiko, ki je v le tiskani obliki ne bi dosegla. Menim, da sta še posebno uspeli Petrova lastna Dežujva, ter Brvarjeva Po dolgem času spet ljubezenska, ki je po mojem mnenju vrhunec plošče. In prav občudujem in se čudim Petru Andreju, kako mu je uspelo iz tako, sicer odličnega, a (očitno le na prvi videz) neritmičnega teksta narediti tako ušesu dopadljivo »popevko«. Naj rečem še kakšno o aranžmajih. Priznam, da sem si ob prvem poslušanju dejal: »Oh, pa ja ne spet harmonika.« Ne vem, ali se to zdi le meni (ali pa tudi ti, dragi bralec, bralka deliš svoje mnenje z menoj), da je zadnje čase v umetniških in »umetniških« glasbenih žanrih harmonika zelo »in« ter jo tako lahko poslušamo ob vseh mogočih (in na žalost tudi nemogočih) priložnostih; saj veste, tisto parižansko, francosko, šansonjersko itd. Vendar sem po drugem (bolj neobremenjenem) poslušanju Berdenovega igranja svoje mišljenje spremenil, kajti v ta kontekst melanholija meha resnično paše. Skratka: glasba in beseda se sprimeta v lepo in neločljivo celoto. Za konec le še to, kaj plošči morda manjka (in tu ne gre za kritiko, temveč le za ugotovitev). Osebno se mi zdi, da Petru kot vokalistu zmanjka kanček tistega »šmeka«, ki dela Tomaža Pengova ali Leonarda Cohena to, kar pač sta. Sicer pa se tu verjetno ne da prav nič storiti. Ali pač? Vsekakor ploščo zelo zelo toplo priporočam. Za ljubitelje žanra pa je prav obvezna! In čaj resnično paše zraven ...

Viktor Škedelj - Viki