Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Katarina J.

BELLOWHEAD

Burlesque

Westpark Music, 2006

Ko si ujet v prometni zamašek na londonski M25, si zares »stuck«, kot bi rekli Angleži. In v tej brezizhodni »zataknjenosti« se lahko porodi kakšna na videz povsem bizarna ideja, ki jo ponavadi takrat, ko promet zopet steče po odvodnih žilah mesta, odpravimo z zamahom roke. Jon Boden in John Spiers, zlata dečka nove renesanse angleškega folka, sta, še preden bi se jima ideja o ljudskem big bandu zazdela preveč nora, poklicala nekaj svojih prijateljev in rodili so se Bellowhead. Na veliko začudenje otoške glasbene srenje so jih za najobetavnejši folkbend najprej proglasili ravno v rockerskem Mojotu, kjer so njihovi mali plošči Onymous (2004) pripisali težko dodeljivih pet zvezdic. Medijski odzivnosti je sledil naskok na vse večje britanske festivale (Cambridge, WOMAD Reading, Sidmouth), zato ni presenetljivo, da so leta 2005 na BBC-jevi podelitvi nagrad iz področja folkglasbe zlahka premagali konkurenco v kategoriji najboljši bend v živo. Po mnenju kritikov so tako Bellowhead postali prvi anglosaksonci, ki so beli otoški ljudskosti vdahnili hibridno dušo »world music«. Pazljivo poslušanje trinajstih vokalno-instrumentalnih skladb iz težko pričakovanega prvega »celovečernega« ploščka Burlesque pa prej kot vsakršno politiko kreolizacije razkrije eklektičen nabor muzikantov, ki se zavestno poigrava z nekonvencionalnim pristopom do angleške podeželske plesne glasbe ter pri tem vidno (in slišno) uživa. Enajstčlanski ansambel velikega zvena, v katerega so člani prelili svoje raznolike muzične inspiracije in vplive, je v svoji srčiki namreč ravno tako tradicionalen kot kakšni The Watersons (večina članov tudi izhaja iz folkovskih krogov), pa vendar zabeljen s pihalci, podkovanimi v jazzu in njegovih bolj eksperimentalnih variacijah, violinistom, ki je v Kairu študiral arabsko glasbo, ter Spiersom in Bodenom, ki nenazadnje prisegata tudi na Toma Waitsa ter disko in funk sedemdesetih. In natančno takšen je tudi zvok Bellowhead. Bigbendovski aranžmaji tradicionalnih komadov še imajo vedno močno melodično in vokalno folkovsko oslombo, a na trenutke zazvenijo povsem kabaretsko ali pa tako bohotno kot neworleanški jazz (Flash Company), diskaško kot vročica sobotne noči (Fire Marengo), reggaejevsko (Hopkinson's Favourite), apokaliptično (Jordan), kalipsasto (Sloe Gin) in še in še. Med njimi se okretno suče šarmersko nosljav vokal Jona Bodena, ki mestoma prestopi v zanosni ljudski unisono skorajda vseh članov (in članice) velikega orkestra. Najbolj prelomen plošček angleškega folka po legendarnem Liege and Leaf skupine Fairport Convention (1969), se je pridušala piska britanske revije za glasbe sveta Songlines. Sama sem v takšnih sodbah malce bolj previdna. Pustimo času, da razgrne tektonske gube bitja in žitja tega mladega kolektiva. Zaenkrat najsibo čisto dovolj védenje, da so Bellowhead nadvse poživljajoča angleška muzika, na katero se da (preverjeno) čisto spodobno zaplesati. In da jo lahko že zgolj zaradi tega razloga v naše kraje povabita Lent ali Druga godba.

Katarina J.