Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Pirc

RICHARD BONA

Tiki

Universal Music France, 2005

Za Richarda Bono bi vsaj ob prvem poslušanju težko rekli, kakšno glasbeno zvrst – vsaj v smislu najbolj razširjenih oznak – igra, ne, iz katerega kulturnega oziroma geografskega okolja izhaja. Ob njegovi glasbi pa postane kmalu jasno, da je omenjeno glasbeno »predalčkanje« v današnjem času pač več ali manj domena trgovcev, kar pa Bona s svojim delom jasno presega. Bonova glasba je skupek medsebojno kulturno zelo raznolikih ter oddaljenih okolij, skozi katere ga vodi življenje; skupno imajo vsaj eno – multikulturnost. Takšna je tudi njegova glasba, Kamerun, Pariz, New York pa so glavne postaje na njegovi ustvarjalni in življenjski poti. Ob glasbenikovi veliki nadarjenosti za komponiranje in igranje je omenjeno velika prednost, zdi pa se, da je mnogo širša okolica vplivov in zamisli hkrati zanj večkrat rahlo prevelika »doza«, ki vodi do izgube rdeče niti in ostrejše izraznosti njegovih skladb. Tako se kaže tudi Bonova zadnja soloplošča Tiki. Ker glasbenik v slovenskem okolju ni širše poznan, je potrebno na kratko nekaj povedati tudi o njegovi življenjski in ustvarjalni poti do sedaj, ki se bere kot zgodba o uspešnem iskanju novih glasbenih izzivov, ki ne poznajo preprek. Še kot mlad najstnik se je Richard Bona iz rodnega kraja v vzhodnem Kamerunu odpravil v Doualo ob kamerunski atlantski obali, kjer se je začel preživljati kot kitarist v barih in klubih. Preko plošč se je seznanil z jazzom, za vedno pa ga je zaznamovalo poslušanje Jaca Pastoriusa, katerega inovativnost in virtuoznost sta ga pripeljala do igranja na električni bas. Z dobrimi dvajsetimi leti je Bona ob koncu osemdesetih odšel v Pariz, kjer je že kmalu igral z vodilnimi lokalnimi jazzisti in priznanimi imeni tamkajšnje afriške scene, ob tem pa se je glasbeno ves čas tudi izobraževal. Sredi devetdesetih se je ustalil v New Yorku, kjer deluje tudi danes. Zaradi slovesa, pridobljenega že v Parizu, je postal tudi v novem okolju hitro iskan med največjimi tamkajšnjimi predstavniki jazza. Do izida svojega solističnega prvenca (mnogim poslušalcem pa morda še danes) je postal znan predvsem kot basist v zasedbah Harryja Belafonteja, Joeja Zawinula, Pata Methenyja in še cele množice drugih imen, predvsem pa Mika Sterna. S slednjim ga je moč tudi slišati na Sternovem najnovejšem albumu, izdanem lani. Bonov solistični prvenec iz leta 1999 je bil tako pri kritikih kot poslušalcih sprejet kot veliko svetovno jazzovsko glasbeno razodetje, od takrat naprej redno izdaja soloalbume – na približno dve leti –, tako da je Tiki že njegov četrti. Tako kot pri vseh nadaljnjih ploščah po prvi, se tudi pri tem albumu zdi, da je sicer precej svojevrstna mešanica vplivov in slogov, ki jih Bona uporablja, postala manj razburljiva in morda celo predvidljiva. Kot je poznano že od prejšnjih del, igra Richard Bona na Tikiju poleg basa še na kopico drugih instrumentov, predvsem pa odlično opravlja vlogo pevca in tudi producenta. Bistvena novost je, da tokrat od latinskoameriških vplivov daje najmočnejši pečat brazilska glasba. V več skladbah tako tudi gostujejo priznani brazilski veterani, kot so Djavan na vokalu, Marcos Suzano na pandeiru (brazilski tamburin) in Toninho Horta na kitari. Drugod gre za poklon brazilskim glasbenikom v besedilih, ne manjka pa tudi skladb z bogatimi orkestracijami in jazzovskega popa. Med glasbeniki se na plošči znajde, poleg nekaterih Bonovih starih sodelavcev iz njegove skupine, tudi prej omenjeni Stern. Plošča je odigrana ter producirana zelo kakovostno in precizno, ravno tako pa se zdijo omenjena mešanja različnih, predvsem latinskoameriških ritmov z rodnimi, kamerunskimi ter jazzovskimi pridihi precej posrečena in organska. Bistvena težava pa je hkrati tudi v tej heterogenosti, ki očitno botruje nekakšni nezaokroženosti kompozicij njegovih skladb, saj se kljub začetnim obetom večkrat ne razvijejo do pravih vrhuncev in izvirnih zaključkov. Predvsem vokalno Bona občasno spomni tudi na njegovega rojaka Henrija Dikongua, še bolj pa na kongovskega kolega Lokuo Kanzo. Kljub temu ima Bona nedvomno prepoznaven zvok, ki je lahko všečen tudi nepoznavalcem afriških, latinskoameriških in jazzovskih godb. Ima pač nekaj univerzalnega v svoji glasbi s svojim preseganjem geografskih in slogovnih meja, ki lahko že na površnega poslušalca odprtih ušes hitro naredi zelo pozitiven vtis. S svojim kitarskim basiranjem pa se bo najbrž še naprej uvrščal med najbolj cenjene vsaj na jazzovski sceni.

Janez Pirc